Fizični motor je program, ki vsebuje informacije o fiziki in se uporablja za številne različne digitalne namene. Fizični motor je lahko preprost ali zapleten, odvisno od namena, za katerega se uporablja, in meritev, za katere lahko upošteva. Eden največjih uporabnikov tega motorja je igralniška industrija, predvsem pri tridimenzionalnih (3D) igrah, saj zagotavlja bolj realistično igralno izkušnjo. Drug pogost uporabnik je znanstvena skupnost, ki ga uporablja za izvajanje simulacij v kategorijah, od molekularne fizike do bomb in drugih eksplozivov.
Digitalne konstrukcije so pogosto narejene tako, da posnemajo resnični svet, odločilni vidik resničnega sveta pa je uporaba fizike v vsakdanjem življenju. Na primer, ko nekdo vrže žogo, fizika določa, kako daleč lahko gre žogica, pod kotom, pod katerim potuje, in drugi dejavniki. Fizični motor posnema to resnično izkušnjo v digitalnem okolju. Ta vrsta programa pogosto vsebuje številne meritve in enačbe, ki temeljijo na tem, kako se program uporablja in kaj je programer iskal pri izdelavi.
Odvisno od tega, kako je fizični motor izdelan, je lahko napreden ali zelo preprost, a oboje je lahko uporabno. Preprosti motorji imajo običajno manj realistično fiziko in morda ne upoštevajo vseh običajnih enačb, ki narekujejo normalno življenje, vendar so tudi manj obremenjeni s pomnilnikom in jih je običajno lažje uvesti in uporabljati. Naprednejši motorji uporabljajo množico fizičnih enačb in pogosto zahtevajo zelo zmogljive računalnike za učinkovito uporabo.
Video igre redno uporabljajo fizične programe v 3D igrah, da bi bilo dejanje realistično. Brez fizičnega motorja lahko programer naredi trdne predmete, skozi katere igralci ne morejo mimo, in eksplozije z določenim polmerom eksplozije, a to je vse. Motor omogoča programerju, da nadzoruje povratne udarce, kako se igralec odzove pri udarcu v določene predmete in kako telesa letijo, se zvijajo ali premikajo na podlagi določenih dejanj. Ti motorji so običajno majhni, zato jih je lažje uporabljati, programerji iger pa redko potrebujejo motorje, ki upoštevajo molekularno gibanje in drugo napredno fiziko.
Stroji znanstvene fizike so veliko večji in imajo veliko zapletenih enačb, ki so potrebne za eksperimente. Na primer, v kemiji se lahko fizični motor uporablja kot simulacija, ki znanstvenikom pokaže, kako naj se molekule premikajo med eksperimentom. Za varnostno kopiranje simulacij so pogosto potrebni resnični poskusi, vendar to še vedno pomaga znanstvenikom pri izvedbi predhodnih poskusov, preden porabijo denar in čas za preizkušanje prave stvari.