Fiskalno ravnovesje se nanaša na točko, na kateri so prihodki in izdatki države enaki. Vlade prejemajo denar iz davčnih in nedavčnih prihodkov ter porabijo denar za obvezne in diskrecijske stroške. Veliko ljudi je vključenih v analizo fiskalnega ravnovesja, čeprav se fiskalna politika po vsem svetu odloča na različne načine.
Davki so glavni vir dohodka za večino vlad. Vlade pogosto zahtevajo davek na dohodek, prometni davek in davek na nepremičnine ter davke na uvoz in izvoz. Čeprav so potrebščine, kot so hrana in zdravila, redko obdavčene, večina držav obdavči luksuzne izdelke za izdelke, ki se ne štejejo za bistvene, kot so izjemno dragi avtomobili in nakit. Predmeti, ki jih vlada želi odvrniti potrošnike od nakupa, kot sta alkohol in tobak, imajo pogosto tudi davek na luksuz.
Nedavčni prihodki se nanašajo na vsak državni dohodek, ki ne izhaja iz davkov. To lahko vključuje dobičke vseh državnih podjetij, investicijskih skladov ali prodajo državnega premoženja in sredstev. Nedavčni prihodki so tudi globe in pristojbine za stvari, kot so licence, potni listi ali uporaba cestninskih cest. V večini primerov policijske karte podpirajo lokalno policijsko postajo in ne prispevajo k nedavčnim prihodkom države.
Vlade porabijo denar za številne stvari, vključno s plačami, vzdrževanjem državnega premoženja, vojaškimi stroški, socialnimi programi ter domačo in tujo nujno pomočjo. Obvezni izdatki so tisti izdatki, ki jih zahteva zakon. V Združenih državah, na primer, mora vlada plačati socialno varnost kvalificiranim državljanom. Diskrecijska poraba se nanaša na vse ostalo, na primer na gradnjo cest.
Ko država v tem letu porabi manj denarja, kot ga zasluži, ima tako imenovani fiskalni presežek, ker je ob koncu leta neporabljen denar. Fiskalni primanjkljaj nastane, ko država porabi več, kot zasluži. Za večino držav je javnofinančni primanjkljaj veliko bolj pogost, država pa je zadolžena.
Številni zaposleni za polni delovni čas preživijo dneve v analizi fiskalnega salda. Na primer, ameriški fiskalni načrt oblikujeta kongres in predsednik. Poleg tega je sedem članov sveta guvernerjev zveznih rezerv zadolženih za spremljanje fiskalnega ravnovesja države v povezavi s kongresom in ministrom za finance.
Države v evrskem območju morajo svojo fiskalno politiko oblikovati skupaj. Čeprav ima vsaka država svoje prihodke in izdatke, so njihovi fiskalni načrti povezani, saj vse uporabljajo isto valuto. Če bi ena država tiskala preveč evrov, bi inflacija motila vsako državo evrskega območja. Države evroobmočja morajo sodelovati, da bi dosegle fiskalno ravnovesje.