Fiskalni nadzor je ekonomska politika, pri kateri se vlada namerno izogiba porabi primanjkljaja. Za izvajanje fiskalnega nadzora država ne porabi več, kot lahko zbere v istem obdobju z davki ali prodajo sredstev. Cilj je preprečiti potrebo po zadolževanju in s tem prihodnjimi plačili obresti. Politični nasprotniki morda menijo, da je izraz neupravičeno nevtralen, nekatere različice politike pa raje opišejo kot fiskalni konzervativizem.
Namerno sprejeti politiko fiskalnega nadzora je dejansko zavzeti stališče v veliki politični in gospodarski razpravi o tem, ali naj se vlade zadolžujejo za financiranje javne porabe. Država lahko porabi več, kot prejme, tako da si izposodi denar z ukrepi, kot je izdaja obveznic. Zagovorniki takšnega zadolževanja, znanega kot poraba primanjkljaja, trdijo, da stroške izposojanja odtehtajo koristi možnosti vlaganja v kapitalske izdatke, kot je gradnja novih šol, in jo primerjajo s poslovnim zadolževanjem za financiranje širitve. Zagovorniki nadzora primanjkljaja trdijo, da je taka poraba neodgovorna in v prihodnje postavlja javne finance pod še večji pritisk, zlasti ob upoštevanju obresti na zadolževanje.
Ocenjevanje takšnih politik je lahko v gospodarskem smislu težko. To je zato, ker se nekateri elementi državne porabe in prihodkov spreminjajo z gospodarskimi cikli, brez spremembe ekonomske politike. Glavni primeri so davki in socialni izdatki. To pomeni, da lahko vlada med recesijo, ki vodi politiko gospodarskega nadzora, še vedno doživlja proračunski primanjkljaj. Da bi omogočili pravičnejšo primerjavo, nekateri ekonomisti poskušajo prilagoditi merila porabe in prihodkov, da bi upoštevali gospodarske cikle.
Težko je tudi oceniti, ali je politika opredeljena kot nadzor primanjkljaja, če ima država že nakopičen velik dolg ali presežek. Vlada s splošnim načelom fiskalnega nadzora lahko za določeno obdobje porabi več, kot prejme, in presežek financira iz obstoječega presežka. Zaradi tega lahko obstaja razlika med dolgoročnimi gospodarskimi politikami in načeli vlade ter vzorcem porabe v posameznem letu.
Nekateri ukrepi, uporabljeni za doseganje gospodarskega cilja, se lahko štejejo za politični element. Lahko bi na primer trdili, da je z visokimi davki, ki so enaki visoki ravni porabe, izvajanje fiskalnega nadzora, saj je ravnovesje še vedno nevtralno. Nekateri zagovorniki fiskalnega nadzora pa lahko vedno vodijo politiko, ki daje poudarek na zmanjševanju porabe, da bi zmanjšali udeležbo vlade na trgih. Nasprotniki takšne politike lahko to imenujejo politično motivirano in označijo kot fiskalni konzervativizem.