Večino nepremičnin lahko razvrstimo kot stanovanjske, poslovne ali zemljišče. Nepremičnina se šteje za naložbeno nepremičnino, če je lastnik ne uporablja kot osebno prebivališče ali glavno poslovno enoto; naložbena nepremičnina bi lahko vključevala najemno hišo ali stanovanjsko zgradbo. Vsak denar, porabljen za zavarovanje takšne nepremičnine, se šteje za financiranje naložbenih nepremičnin.
Financiranja naložbenih nepremičnin ne ponujajo vsi posojilodajalci. Mnogi posojilodajalci ponujajo financiranje samo kupcem, ki nameravajo zasedati nepremičnino kot glavno prebivališče. Za pridobitev financiranja naložbenih nepremičnin morajo potencialni kupci poiskati posojilodajalce, ki imajo programe posojil za naložbene nepremičnine. Financiranje naložbenih nepremičnin ponujajo poslovne banke, hranilnice in posojilnice, kreditne zadruge, zavarovalnice in drugi posojilodajalci, ki se ukvarjajo s posojanjem nepremičnin za poslovne namene.
Najpogostejši program posojil za naložbene nepremičnine je za nakup 1-4 stanovanjskih nepremičnin. To vključuje enodružinsko hišo, dupleks, tripleks ali štiripleks. Vsako stanovanjsko nepremičnino nad petimi enotami posojilodajalci na splošno obravnavajo kot poslovno nepremičnino za naložbene namene.
Financiranje naložbenih nepremičnin je težje pridobiti kot običajna posojila iz več razlogov. Ker vlagatelj ne živi v nepremičnini, je večja verjetnost, da bo odstopil od posojila, če vrednost nepremičnine pade pod znesek posojila. Ta situacija se imenuje »biti pod vodo«. Banke pogosto gledajo na posojila za naložbene nepremičnine kot na posojila z visokim tveganjem, zato zaračunavajo višjo obrestno mero in ponujajo krajše odplačne dobe kot običajna posojila. Ta posojila je tudi težje prodati na sekundarnem trgu.
Čeprav lastnik običajno ne more prebivati na kosu zemlje sam, bi lahko načrtoval, da bi na tem zemljišču zgradil dom, na katerem bi živel. V ta namen se zemljišče ne bi štelo za naložbeno nepremičnino; lastnik tudi ne bi uporabil financiranja naložbenih nepremičnin za nakup zemljišča. Če bi se zemljišče uporabljalo za gradnjo nepremičnine, ki bi jo pozneje dali v najem ali prodali z dobičkom, ne da bi lastnik v njej kdaj živel, bi se štelo za naložbeno nepremičnino in lastnik bi lahko nato uporabil financiranje naložbenih nepremičnin za nakup zemljišča.
Kos poslovne nepremičnine, ki jo uporablja sam lastnik/kupec, na primer v eni sami maloprodajni zgradbi, kot je restavracija ali prodajalna avtomobilov, bi se štel za lastniško nepremičnino in ne za naložbeno nepremičnino. Če bi poslovno nepremičnino uporabljali lastnik in drugi najemniki, bi se nepremičnina štela za naložbeno nepremičnino. Takšna lastnina bi lahko vključevala nakupovalno središče ali poslovno stavbo z več najemniki.