V legendi je znani ali znani duh nadnaravno bitje, ki čarovnici ali čarovniku pomaga in podpira. Tradicionalno je žival, vendar naj bi bile nekatere humanoidne. Poznanci imajo pogosto lastne posebne moči. Ko je čarovništvo prikazano kot vrsta komunikacije ali zavezništva z zlimi silami, da bi pridobili magične moči, se to bitje lahko šteje za vrsto demona.
Stereotip, ki ga poznamo v zahodni kulturi, je črna mačka. Ker so črne mačke močno povezane s čarovništvom, o njih obstajajo številna vraževerja. En prehod človeku na pot naj bi bil na primer predznak pogube. Poznanec je lahko skoraj vsaka žival, druge običajne oblike pa so pes, sova in krastača.
V dneh vsesplošnega preganjanja čarovnic je veljalo, da ima vsaka čarovnica znanca, za tesne živalske spremljevalce pa so včasih veljali dokaz, da je človek čarovnica. Poleg živali naj bi v tej vlogi služila humanoidna bitja; včasih naj bi izgledali kot navadni ljudje, drugič pa naj bi bili nenavadnega videza, imeli nekaj deformacije ali spominjali na stereotipne podobe demonov. Legende tega obdobja navado pitja krvi pogosto pripisujejo tudi znancem. Veljali so vsaj za tako nevarne kot čarovnice, saj so veljali za nadnaravna bitja, ki so bila videti kot običajne živali in bi lahko vohunila ali uničila svojo čarovnico, ne da bi jih zlahka odkrili.
Medtem ko kristjani tradicionalno razlagajo znance kot demone, so za Wiccan in Neopagane bolj podobni krščanskemu konceptu angela varuha. Čarovnikov poznanec je lahko njegov ali njen najbližji spremljevalec, ki nudi moralno podporo, posebno znanje in/ali fizično zdravljenje. Wiccani ga lahko iščejo z meditacijo ali vedeževanjem, vendar večina ne verjame, da jih je mogoče priklicati, v nasprotju s tradicionalno zahodno legendo o čarovnicah in črni magiji. Avtor Phillip Pullman ponuja zanimiv pogled na to idejo v svoji trilogiji Njegovi temni materiali, v kateri ima vsak človek »demona« v živalski obliki, ki ima vzporednice z različnimi kulturnimi interpretacijami duše.