Evropska valutna enota, znana tudi kot ECU, je bila računovodska valuta evropskega monetarnega sistema od 1979 do 1998 in predhodnica evra. Njegova valutna koda je bila XEU, včasih pa je bila uporabljena tudi EDU. Evropska valutna enota ni bila dejanska valuta, saj ni bilo bankovcev ali kovancev. Šlo je za fiksno košarico valut – skupino valut iz več držav – z namenom stabilizacije menjalnih tečajev in spodbujanja monetarne stabilnosti v Evropi.
Evropska valutna enota, orodje mehanizma deviznih tečajev (ERM), je določila tehtano povprečje vseh sodelujočih evropskih valut. To je ustvarilo kolektivno umetno valuto, ki naj bi izkoristila in stabilizirala valute evropskih držav članic. ERM je tudi določil vse valute z dvostransko obveznostjo v razponu +/- 2.25 %.
Evropski denarni sistem se je odločil, da bo evropsko valutno enoto izračunal kot fiksno košarico valut. Košarice valut uporabljajo vnaprej določen niz valut za določitev skupne vrednosti ali zneska. Pri izračunu vrednosti ostane znesek vsake valute nespremenjen – določen na začetku in spremenjen ob reviziji –, teža vsake valute pa se spreminja. Uteži so bile izračunane po odstotkih bruto nacionalnega proizvoda Evropske skupnosti (ES), ravni mednarodne trgovine in pomembnosti kot rezervne valute.
Mednarodni vlagatelji so imeli koristi od evropske valutne enote, saj je bila stabilnejša od njenih sestavnih evropskih valut. To je bilo pričakovano, saj valuta, ki temelji na tehtanem povprečju, kaže bolj nežna nihanja tečajev kot gibanja posameznih valut. Ta stabilnost je tujim vlagateljem omogočila diverzifikacijo in širitev, ne da bi se morali zanašati na valuto ene same države, kar je povečalo širino in moč skupnosti članic.
Evropska valutna enota je postala največja ustvarjena umetna valuta. Mednarodna podjetja znotraj ES so sredstva in obveznosti izračunavala v evropskih valutnih enotah, v teh enotah so bile izdane obveznice in do poznih 80. let se je z enotami trgovalo izven Evrope. Razširjeni trgi so evropskim valutnim enotam omogočili, da so prevzele številne vloge dejanske valute.
Kljub veliki vlogi pri naložbah in izdajanju obveznic se je evropska valutna enota redko uporabljala za opravljanje domačih transakcij. Večina domačih denarnih politik je namreč zanemarila učinke košarice valut, saj so bile transakcije glede na domačo denarno zalogo nepomembne. Vse poslovne banke niso ponudile možnosti plačila v evropskih valutnih enotah, čeprav so bili nekateri potovalni čeki izdani v valuti.
Rojstvo evropskih valutnih enot je prišlo iz upanja na končno enotno evropsko valuto. Kot tak je evro leta 1999 tako rekoč nadomestil košarico valut v razmerju 1:1. Evrobankovci in kovanci so začeli krožiti in nadomeščati domače valute Evrope leta 2002.
Uvedba evropske valutne enote na trge obveznic in za naložbene namene je spodbudila predloge za dodatne skupne valute. Predlagana enota azijske valute in enote svetovne valute sta svoje zamisli oblikovali iz evropske valutne enote. Vendar sta obe predlagani valuti naleteli na številne ovire in ostajata teoretične narave.
SmartAsset.