Evolucijska medicina, znana tudi kot darvinistična medicina, je uporaba evolucijske teorije za boljše razumevanje zdravja in bolezni, ki prizadenejo ljudi. Področje je razširitev sodobne medicinske znanosti, saj upošteva razvoj človeške biologije kot odziv na spreminjajoče se okolje. Evolucijska medicina upošteva tudi um; evolucijska psihologija je poskušala razložiti človeško vedenje. Nekatere najbolj uporabne raziskave pa zadevajo evolucijsko osnovo bolezni, ki so se začele pojavljati šele po nastanku človeške civilizacije.
Charles Darwin svoje teorije evolucije ni nikoli uporabil pri študiju medicine. Pred Darwinovo smrtjo pa so drugi znanstveniki začeli uporabljati evolucijske ideje za teorijo o kalčkih bolezni, teorijo, da so mikroorganizmi odgovorni za številne bolezni. Ta veja evolucijske medicine se je sčasoma razvila, ko so znanstveniki odkrili, kako so se določene bakterije in virusi prilagodili človeškemu imunskemu sistemu. Ta raziskava je bila v veliki meri odgovorna za razvoj antibiotikov, ki rešujejo življenja. Ironija je seveda v tem, da so antibiotiki, pridobljeni z evolucijsko medicino, spodbudili razvoj bakterij, odpornih na antibiotike, kot je MRSA.
Poleg tega, da spodbuja napredek patoloških raziskav, evolucijska medicina pomaga razložiti razloge za številne telesne strukture in procese. Na primer, čeprav bi razvoj večjega porodnega kanala naredil porod lažji in morda manj nevaren proces, bi večji porodni kanal zmanjšal mobilnost in naredil samice bolj dovzetne za plenilce. Velikost porodnega kanala, pigmentacija kože in obstoj slepe pege so primeri kompromisov in konfliktov, ki obstajajo kljub nenehnemu razvoju človeške rase.
Tudi evolucijska medicina je poskušala razložiti razloge za človeško vedenje. Osnova evolucijske psihologije temelji na razvitih bioloških procesih človeških možganov. Iz te osnove so evolucijski psihologi poskušali razložiti človeško vedenje. Na primer, dvorjenje je veliko navad, ki so se razvile iz evolucijske potrebe po parjenju. Evolucijska psihologija pa ima veliko kritikov, ki trdijo, da človeških izkušenj in razvoja ne bi smeli zreducirati zgolj na rezultat genov.
Eno najbolj uporabnih področij evolucijske medicine je uporaba svojih ugotovitev za tegobe, ki so se razvile šele po nastanku človeške civilizacije. Na genetski ravni je človeško telo zasnovano za obstoj lovca-nabiralca. Najvidnejši primer neskladja med biologijo in civilizacijo je hitro povečanje števila posameznikov s sladkorno boleznijo tipa 2. Človeška rasa, ki se večino svojega obstoja preživlja z mesom in zelo malo žitaricami, se ne more hitro prilagoditi prehrani, polni predelanih ogljikovih hidratov in sladkorja. Hkrati je bolj sedeč življenjski slog privedel do številnih kroničnih bolezni.