EVDO je protokol za visokohitrostne brezžične širokopasovne povezave. Poznan tudi kot EV-DO, 1xEvDO in 1xEV-DO, je eden od več glavnih brezžičnih podatkovnih standardov tretje generacije (3G). Mobilne naprave, ki uporabljajo tehnologijo EVDO, lahko hitro nalagajo in prenašajo podatke, tehnologija pa je vedno “vklopljena”, kadar koli pride signal iz brezžičnega stolpa. Za razliko od povezave WiFi® naprava z EVDO ni treba, da je blizu brezžične dostopne točke; namesto tega lahko mobilni telefon sam postane dostopna točka in svojo internetno povezavo deli z drugimi napravami.
Uradno je ime, ki ga je za to tehnologijo opredelilo Združenje telekomunikacijske industrije, »CDMA2000, visokohitrostni paketni podatkovni zračni vmesnik«. Kratica EVDO je okrajšava za »Evolution, Data Only« ali »Evolution, Data Optimized«, kar odraža dejstvo, da je to naslednja evolucija prejšnje družine brezžičnih izdelkov Code Division Multiple Access 2000 (CMDA2000). Standard EVDO je bil razvit leta 1999, vendar je bil protokol od takrat nadgrajen, da bi izboljšal svojo hitrost.
3G in CDMA
3G je zasnovan za prenos govora in hitrih mobilnih podatkov ljudem na poti. Več konkurenčnih tehnologij je vključenih v razvoj omrežij 3G, saj tehnološka podjetja iščejo najboljši način za obvladovanje naraščajočega povpraševanja po brezžičnih storitvah po vsem svetu. Številna podjetja, ki vlagajo v razvoj omrežij in tehnologije 3G, uporabljajo pristop za večkratni dostop z delitvijo kode (CDMA), ki se je izkazal za zelo učinkovit pri omrežjih mobilnih telefonov.
Največja ovira pri izvajanju visokohitrostnih brezžičnih omrežij je pomanjkanje pasovne širine oziroma obsega uporabnih frekvenc. Tako kot je mogoče na gumb FM stisniti le toliko radijskih postaj, je mogoče prenesti le toliko podatkov po razpoložljivi pasovni širini. Ko se obremenitev uporabnikov poveča, se razpoložljive frekvence zaostrijo, uporabniki pa lahko doživijo zamude, izpad podatkov in druge težave. Tako si ponudniki prizadevajo najti načine za učinkovitejšo uporabo pasovne širine, ne da bi pri tem žrtvovali jasnost in kakovost za svoje uporabnike.
Kako deluje CDMA
CDMA uporablja napredne matematične tehnike, ki omogočajo, da več brezžičnih naprav hkrati oddaja na isti radijski frekvenci. Vsaki napravi, kot je mobilni telefon, je dodeljen edinstven matematični podpis. Oddajniki uporabijo ta podpis za izvirni signal in pošljejo spremenjeno različico. Sprejemnik uporabi inverzno matematično operacijo, da obnovi izvirni signal.
Izraz “CDMA” se uporablja tako za splošno sklicevanje na metodo dostopa do kanala kot na posebne tehnologije, ki uporabljajo to metodo kot hrbtenico za radijske prenose. Načrtovani pomen je običajno jasen iz konteksta. CDMA2000 je na primer standard za obdelavo podatkov, ki uporablja tehnologijo CDMA.
Kako deluje EVDO
Tradicionalna brezžična omrežja ustvarjajo neposredno pot med sprejemnimi in pošiljajočimi napravami, podobno kot tradicionalna telefonska omrežja. EVDO namesto tega razbije podatke v posamezne pakete, enako tehniko za obdelavo podatkov, ki se uporablja na internetu. Vsak paket se pošlje neodvisno od vseh ostalih paketov. To prihrani pasovno širino za uporabo z drugimi napravami; ko na primer nobeden od udeležencev v telefonskem klicu ne govori, povezava ne porablja pasovne širine. Ko dostopate do internetne strani, se pasovna širina ne uporablja, dokler spletno mesto ne začne pošiljati spletne strani.
Prvotni protokol EVDO, imenovan Revizija 0, ima teoretično prepustnost 2.4 megabita na sekundo (Mbps). To je tako hitro kot veliko žičnih DSL in kabelskih širokopasovnih povezav, ki so trenutno na voljo v Združenih državah. Nadgradnja na revizijo A poveča hitrost na teoretičnih 3.1 Mbps. Tretja nadgradnja, na revizijo B, je bila izdana januarja 2010, čeprav ni v celoti uvedena; Qualcomm, razvijalec, v nekaterih situacijah napoveduje hitrosti prenosa do 14.7 Mbps.
Qualcomm je pripravil impresivne demonstracije zmogljivosti EVDO. V eni je bila izvedena video konferenca z udeležencem, ki je potoval v avtomobilu s hitrostjo 60 mph (96 km/h). Prenos velikih količin podatkov, potrebnih za videokonference, je velik izziv, zlasti pri takih hitrostih. V drugi demonstraciji je bil izveden telefonski klic iz strelnega vlaka, ki se je premikal s hitrostjo več kot 150 km/h.
UMTS in HSDPA
Največji izziv za EVDO je bil univerzalni mobilni telekomunikacijski sistem (UMTS). UMTS – ki je včasih znan po imenu svojega standarda radijskega vmesnika, širokopasovni CDMA (WCDMA) – uporablja večje pasove za prenos podatkov. Ta pristop je lahko manj ranljiv za prestrezanje in motenje kot nekatere druge brezžične tehnologije. Hitrosti prenosa podatkov so počasnejše kot pri EVDO, vendar s hitrostmi do 2 Mbps.
HSDPA, ki pomeni hitri paketni dostop navzdol, je bil zgrajen na tehnologiji WCDMA, vendar s številnimi pomembnimi spremembami v načinu obdelave podatkov. Ta protokol velja za 3.5G ali izboljšan 3G, korak nad 3G, vendar ne čisto četrto generacijo. HSDPA si deli en prenosni kanal med več uporabniki in načrtuje prenos podatkov, da izkoristi najboljše možne pogoje; to pomeni, da se lahko podatki pošiljajo več uporabnikom hkrati. Potrošnikom so običajno na voljo različne hitrostne različice HSDPA, pri čemer se hitrosti prenosa gibljejo od 1.8 Mbps do 21 Mbps ali več.
Kako to vpliva na uporabnike?
Prednost EVDO je, da uporablja enake oddajne frekvence kot obstoječa omrežja CDMA. Ker je nakup spektra od regulativnih agencij izjemno drag, to zmanjšuje stroške gradnje in uporabe novih omrežij. HSDPA, čeprav ponuja hitrejše hitrosti prenosa z višjimi ravnmi storitev, je lahko tudi dražji za potrošnika.
Uporabniki mobilnega interneta se morajo zavedati, da je kateri standard, ki se uporablja za prenos podatkov, običajno odvisen od omrežja; mobilni telefon Verizona v ZDA bo imel na primer dostop do EVDO, ne pa tudi HSDPA. Uporabniki, ki bodo z brezžičnimi napravami potovali v tuje države, bodo morda želeli preveriti, ali so podprte v danem omrežju. Za pogoste potnike je morda priporočljivo razmisliti o naložbi v napravo, ki bo zanesljivo delovala v mednarodnih omrežjih, da bi se izognili težavam z opuščenimi klici, nezmožnostjo pošiljanja podatkov in drugimi težavami.
Z razvojem novih brezžičnih standardov se kakovost brezžičnih storitev izboljšuje. Različne možnosti niso na voljo na vseh področjih in imajo lahko različne stopnje učinkovitosti. Novejše tehnologije lahko pridejo z nepričakovanimi pregibi in načrti storitev so lahko dražji. Zgodnji uporabniki imajo lahko tudi težave pri dostopu do tehnične podpore in pomoči, saj tehniki morda niso tako seznanjeni z izdelki, ki jih uporabljajo.