Eudiometer je instrument, ki se uporablja za merjenje spremembe prostornine plinov. Zgodnje inkarnacije so bile namenjene merjenju količine kisika v atmosferi. Eudiometer je izdelan iz stekla in ima običajno obliko podolgovate cevi z merilno lestvico, podobno kot barometer ali termometer.
Vsak evdiometer ima en konec zaprt, drugi konec pa je odprt za polnjenje z vodo. Običajno je potopljen v posodo z vodo, z zaprtim koncem obrnjenim navzgor. Ko pride do potopitve, vzorec plina vstopi v instrument. To ustvari električno iskro med dvema žicama, zaprtima v evdiometer, in omogoča graduacijo v njem za merjenje spremembe prostornine plina. Nekateri uporabniki instrumenta se zanašajo na živo srebro za potopitev namesto vode.
Eudiometer je najpogosteje izdelan kot graduirani cilinder. To pomeni, da spominja na stekleno posodo z merilnimi oznakami na straneh. Eudiometer je običajno na voljo v razponu merilnih lestvic od 50 do 100 mililitrov (mL) ali v gramih. Oblika z graduiranim cilindrom se je prvič začela uporabljati sredi 20. stoletja in je od takrat najbolj priljubljena vrsta evdiometra.
Čeprav je visok, ozek valj najpogostejša oblika, je evdiometer na voljo v drugih oblikah. Nekateri so v obliki črke U, pri čemer je en konec nekoliko daljši od drugega. Obstajajo tudi cilindri v obliki črke T, za katere so značilne majhne, okrnjene roke.
Izraz “evdiometer” je grško-rimskega izvora. “Eu” pomeni “dober” in “dio” pomeni Bog. Zadnji del je sklicevanje na Božje prebivališče kot v ozračju, nebesih ali nebu. Del “meter” označuje meritev.
Prva omemba evdiometra je bila leta 1777, ko je italijanski fizik Alessandro Volta v svojih pismih pisal o laboratorijski napravi, ki lahko meri kakovost zraka. Izum instrumenta pa pogosto pripisujejo drugemu italijanskemu fiziku, Marsiliju Landrianiju, ki je instrument opisal v publikaciji iz leta 1885 z naslovom Ricerche fisiche intorno alla salubrità dell’aria ali Fizikalne raziskave o zdravju zraka. Teoretiziral je, da je zrak mogoče kemično analizirati, pline v atmosferi pa izolirati z laboratorijsko napravo.
Anglež Joseph Priestley je pred obema moškima z uporabo instrumenta za odkrivanje plinov, kot sta amoniak, vodikov klorid in kisik. Instrument, ki ga je uporabljal, pa je bil opisan kot pnevmatsko korito.