Evtopija je homofon utopije, ki izraža idejo popolnega človeškega obstoja. Ta beseda, ki se redko uporablja zunaj akademskih krogov, združuje grško predpono eu, ki pomeni dobro, veselo ali prijetno, z grško pripono topia, ki opisuje kraj ali lokalizirano regijo. Leta 1516 je Thomas More to besedo združil z drugo besedo, outopia, kar pomeni »ni kraja«, da bi skoval nov izraz, utopija. Medtem ko se Morejev izraz uporablja za opis enega od poljubnih idealističnih, izmišljenih političnih sistemov, se evtopija preprosto nanaša na kraj sreče.
V kontekstu Morejevega dela ta beseda predstavlja prijetno stanje reda, ki nosi potencial obstoja v naravi. V nasprotju z utopijo je v pesmi, ki jo je ustvaril eden od Morejevih izmišljenih likov, izraz v Morejevem delu opisan kot »kraj sreče«. Tako je ta kraj poleg srečne regije tudi brez omejitev zunajopija. Možnost, da bi jo bilo mogoče doseči v naravnih razmerah, zato močno nakazuje More.
Poleg tega je More okrepil ideje, vsebovane v svoji knjigi, tako da jih je razlikoval od idealistične filozofije Platona, ki je napisal politično mojstrovino Republika skoraj 2,000 let prej. More vzpostavlja evtopijo kot naravno dosegljivo okolje, ki je bolj sprejemljivo za trditve materialistične filozofije kot tiste idealizma.
S kratkim aludiranjem na evtopijo kot zavidanja vredno ureditev, ki se lahko pojavi v človeški zgodovini, More pravzaprav poskuša poudariti dejstvo, da je njegov sam ustvarjen koncept utopije popolnoma izmišljen. Kljub temu si je More izmislil to besedo in napisal knjigo o njej, da bi podal prikrit komentar o evropski družbi, v kateri je živel.
Vsak od teh izrazov je predmet znanstvene analize na akademskem področju, imenovanem utopične študije. Znanstveniki razmišljajo o tem, kako se lahko v družbi pojavi stanje popolnega zadovoljstva ter kako in zakaj se lahko spodkopa.
Podoben izraz, distopija, se nanaša na družbo, v kateri prevladuje beda. V The Problem of a ‘Flawed Utopia’ Lyman Tower Sargent navaja, da je popolno zadovoljstvo pogoj, za katerega si morajo ljudje prizadevati, da ne bi postali žrtev bede. Torej, ne glede na to, ali so ti privlačni ideali dosegljivi v naravnih razmerah, je zanje verjetno vredno prizadevati.