Od leta 2000 so bile vse države Evropske unije dolžne sodelovati v avtomatizirani shemi za identifikacijo prstnih odtisov, znani kot “EURODAC”, za izsleditev in identifikacijo prosilcev za azil in tistih, ki so nezakonito prestopili meje. Izraz EURODAC izhaja iz fraze »evropska daktiloskopija«, ki v bistvu pomeni prstni odtis. Sistem od vseh držav članic Evropske unije zahteva, da na mejnih prehodih odvzamejo prstne odtise določenih razredov ljudi. Te prstne odtise je treba skupaj z nekaterimi identifikacijskimi informacijami poslati v centralizirano evropsko bazo podatkov. To bazo podatkov vzdržuje Evropski nadzornik za varstvo podatkov, ki določa pravila za dolžino shranjevanja in varnost podatkov.
Eden od glavnih ciljev sistema EURODAC je poenostavitev podatkov o priseljevanju med državami ter spodbujanje hitrega in učinkovitega iskanja v zvezi s priseljevanjem. Evropska unija je veliko telo s številnimi državami članicami. Dajanje podatkov, zbranih v eni od teh držav, na voljo vladnim uslužbencem v drugi je lahko izziv. Vsaj kar zadeva priseljevanje, bi ta izziv lahko zmanjšal sistem EURODAC.
EURODAC zahteva, da vsaka država članica odvzame prstne odtise vseh oseb, starejših od 14 let, ki zaprosi za azil znotraj meja njene države. Prstne odtise je treba odvzeti tudi za osebe, starejše od 14 let, za katere se ugotovi, da so nezakonito prestopile mejo ali za katere se ugotovi, da nezakonito živijo v državi. Prstne odtise je treba digitalno poslati v „centralno enoto“ EU, ki je v uradu Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (EDPS). Poleg digitalnih skeniranih prstnih odtisov evidenca vključuje tudi državo EU, v kateri je bil prstni odtis odvzet, spol osebe, kraj in datum vložitve prošnje za azil ali pristojbine za nezakonito priseljevanje, datume zbiranja in posredovanja ter referenčno številko.
Vse države članice Evropske unije morajo upoštevati pooblastila za prenos in shranjevanje prstnih odtisov. Druge evropske države pa se lahko odločijo za prostovoljno sodelovanje. To ustvarja centralizirano bazo podatkov, ki jo je mogoče uporabljati po vsej evropski celini.
ENVP hrani vse evidence v osrednji enoti do deset let in omogoči iskanje po evidencah kateremu koli agentu EU za priseljevanje. Ko prstni odtis vstopi v centralno enoto, ki se ujema s prstnim odtisom, ki je že tam, se uradnikom za priseljevanje takoj pošlje opozorilo. Ideja je hitro identificirati ljudi, ki so predhodno zaprosili za azil v drugih državah EU ali za katere je bilo predhodno odkrito, da nezakonito prehajajo druge meje EU. Na ta način je odvzem prstnih odtisov postala ena najpomembnejših forenzičnih tehnik EU za racionalizacijo priseljevanja. Evidenca se uniči dve leti po tem, ko oseba pridobi državljanstvo EU ali dovoljenje za prebivanje; sicer se po 10 letih uničijo.
Sistem EURODAC je bil predmet nekaterih polemik, zlasti med zagovorniki zasebnosti. Zagovorniki zasebnosti trdijo, da shranjevanje in označevanje prstnih odtisov priseljencev krši osebno zasebnost teh priseljencev in lahko vodi do nepoštenega in nepotrebno ostrega ravnanja na mejnih prehodih. ENVP je obljubil največjo skrb pri zbiranju in varovanju vseh informacij. ENVP je vzpostavil tudi sistem, s katerim se lahko posamezniki prijavijo za ogled informacij o njih. ENVP je odgovoren Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije.