Vrsta uradnega ali akademskega prispevka, esej retorične analize, analizira delo drugega, bodisi pisno bodisi vizualno, na podlagi več konceptov retorike. Ti eseji ne poskušajo le razumeti, kako avtor uporablja različna retorična orodja in tehnike, da bi izpolnil svoj namen, temveč tudi, kako učinkovit je avtor pri tem cilju. Eseji retorične analize se pogosto dodelijo dijakom višje stopnje ali študentom nižje stopnje, da bi jih naučili, kako kritično analizirati delo drugih.
Za razliko od mnogih drugih vrst esejev se retorične analize ne osredotočajo predvsem na to, kar zadevni avtor govori, temveč na to, kako to pove. Zato se pri pripravi eseja retorične analize pisec ne sme osredotočiti na vsebino analiziranega dela, temveč na to, kako je ta vsebina predstavljena bralcu ali gledalcu. Na primer, če se analizira članek o splavu, je nepomembno, ali je članek za ali proti legalizaciji splava. Pisec analize se mora namesto tega osredotočiti na to, kako avtor članka predstavi svoj primer in ne na sam primer.
Običajno si pisatelj, da bi to dosegel, zastavi vprašanja o delu. Na primer, kakšno vrsto dejstev predstavlja avtor? Ali avtor zagreši kakšne zmote ali neuspehe pri logičnem sklepanju? Ali je ton primeren temi in občinstvu? Ko pisatelj odgovori na ta vprašanja, lahko nato ugotovi ne le, kako je avtor poskušal dokazati svojo trditev, ampak tudi splošno učinkovitost in zanesljivost dela.
Kot večina uradnih esejev je tudi esej retorične analize sestavljen iz uvoda, telesa in zaključka. Uvodi za te eseje pogosto na kratko povzemajo članek ali opisujejo vizualne medije, ki jih bomo analizirali. Prav tako lahko dajejo ozadje avtorja ali ustvarjalca dela. Uvodi morajo vključevati izjavo o tezi, ki se običajno nahaja na ali blizu konca uvodnega odstavka, v kateri je navedeno, kaj namerava esej dokazati glede na del, ki ga analizira.
Telo eseja retorične analize bi moralo dokazati tezo. Določanje občinstva in namena analiziranega dela je pogosto prvi korak v teh esejih. Ko sta občinstvo in namen določena, lahko pisci upoštevajo uporabo retoričnih tehnik, kot so ton, izbira besed in uporaba primerov ali dokazov. Močni odstavki telesa bodo uporabljali posebne primere iz dela, ki se analizira, da bi ponazorili točke.
Ko je telo popolno, je analiza končana šele, ko je napisan zaključek. Močan zaključek ne bo le povzel glavnih točk eseja, temveč bo ta povzetek uporabil za dokazovanje pravilne teze. Zaključki tega eseja običajno tudi kažejo, ali so bile tehnike, ki jih je avtor uporabil, resnično učinkovite.