Ravnotežje je stanje, v katerem ne pride do čiste spremembe. Nekaj v tem stanju bi lahko veljalo za stabilno, uravnoteženo ali nespremenljivo, in to je izjemno redko, običajno obstaja le kratek čas, preden nekaj moti ravnovesje. Ta koncept je zelo pomemben v znanostih, saj vpliva na vse, od matematike do študija vesolja, in obstaja več različnih vrst ravnotežja. V vseh primerih izraz opisuje stabilno stanje.
Večina stvari se sčasoma spreminja, včasih počasi in včasih hitro. Nenehna težnja po spremembah otežuje vzpostavitev stanja stabilnosti, tudi če je takšno stanje kritično pomembno. V človeškem telesu je to na primer znano kot homeostaza in je zelo zaželeno – telo si nenehno prizadeva, da bi to doseglo. V preprostem primeru delovanja homeostaze si celice in njihova okoliška tekočina prizadevajo vzdrževati izotonično okolje, ki omogoča, da odpadni material odteka iz celice, medtem ko nov material priteka noter, kar povzroči neto spremembo znotraj celice.
V kemiji se izraz “dinamično ravnotežje” včasih uporablja za opis situacije, v kateri so reakcije in aktivnost v raztopini uravnotežene z nasprotnimi reakcijami, pri čemer je raztopina stabilna. V preprostem primeru si lahko človek zamisli, da postavi dve osebi na oba konca droga. Če vsaka oseba pritisne z enako silo proti svojemu koncu droga, se drog ne bo premaknil, ker se nasprotni sili medsebojno uravnotežita.
Prav tako igra vlogo v teoriji iger v obliki simetričnega ravnotežja, v katerem vsi igralci v igri uporabljajo identično strategijo. Področje matematike je pogosto zelo zainteresirano za uporabo tega koncepta za vse, od razlage delovanja ekonomskih sistemov do raziskovanja kompleksnih problemov in vprašanj v fiziki.
Pomembno je tudi biološko ravnovesje. Poleg stanja ravnotežja, doseženega v homeostazi, telo uporablja tudi načela za vzdrževanje fizičnega ravnovesja. Naravno okolje skuša tudi vzdrževati stanje ravnotežja, da bi lahko podpiralo žive organizme. Biološke raziskovalce zanimajo teoretični scenariji, na primer, kaj bi se lahko zgodilo, če bi evolucija dosegla točko brez neto sprememb in bi se živi organizmi nehali razvijati. Ta situacija je zelo teoretična, ker bi vključevala odstranitev ali izravnavo številnih kompleksnih pritiskov, ki povzročajo, da se živi organizmi sčasoma razvijajo.