Epidermalni rastni faktor (EGF) je beljakovina, ki se veže na celice v telesu, da uravnava njihovo rast. Običajno je sestavljen iz 53 aminokislin in treh disulfidnih mostov, pogosto ga opazimo v izobilju v človeški slini, krvni plazmi, trombocitih in belih krvnih celicah. Polipeptidni protein običajno pomaga vzdrževati tkiva v ustih, požiralniku in prebavnem sistemu ter izločanje sluzi za zaščito pred kislinami, kemikalijami in žolčem. Je eden od več proteinov, ki se lahko vežejo na povezane receptorje na celicah, da uravnavajo normalno aktivnost. Ko se epidermalni rastni faktor veže na celico, verižna reakcija običajno vodi do sinteze deoksiribonukleinske kisline (DNK); okvara beljakovin lahko moti normalen nadzor celične delitve.
Poleg delitve ene celice lahko epidermalni rastni faktor sproži reakcije, ki sporočajo signale tudi drugim. Običajno najprej stimulira beljakovine na receptorskem mestu, nato pa se signali običajno sprožijo v kaskadnem učinku. Posledica je lahko biokemične spremembe v celici in pogosto se dvignejo tudi ravni kalcija, glikogena in drugih beljakovin. Izražanje genov se s tem procesom pogosto spremeni in lahko se sproži ustvarjanje nove DNK pred delitvijo. Epidermalni rastni faktor se veže na receptor, ki ima običajno del, ki štrli iz celične membrane, in del na notranji strani, ki prenaša signale na druga področja znotraj.
Ko se molekula epidermalnega rastnega faktorja poveže z receptorjem, lahko tvori vezavno domeno. Sestavni deli tega majhnega obsega vključujejo molekule, ki oprimejo protein EGF. Dve paličasti strukturi iz aminokislin lahko reagirata, ena pa se pogosto sprosti, da receptorju omogoči kemično interakcijo z drugimi. Rastni faktor je na splošno pomemben za embriogenezo, med katero lahko uravnava diferenciacijo celic v specifična tkiva.
Včasih epidermalni rastni faktor ne deluje pravilno in nekatere vrste raka se lahko pojavijo, če signalni proces postane prekomerno aktiven. Posledica je lahko prevelika količina EGF, da se proizvede, ali pa se tvorijo mutantne oblike receptorja. Medicinske raziskave so se pogosto osredotočale na zbiranje genetskih in strukturnih podatkov, povezanih z epidermalnim rastnim faktorjem. Zdravila, ki lahko zavirajo proteinski receptor, naj bi zmanjšala tveganje za raka. Te včasih delujejo tako, da blokirajo vezavo molekule ali preprečijo pošiljanje sporočil, ko se molekula veže na receptor.