Unitarni sistem je oblika vladavine, v kateri je oblast koncentrirana v centralni vladi. Lokalne vlade, kot so regije ali mesta, so pod nadzorom te osrednje oblasti. Imajo le tista pooblastila, ki so jim podeljena, centralna vlada pa lahko po svoji volji spremeni ali ukine lokalne oblasti. To razlikuje to vrsto sistema od vlade zvezne države, v kateri imajo sestavne enote federacije same po sebi vsaj nekatere lastnosti suverene države, ki jih mora zvezna vlada spoštovati, in od konfederacij, v katerih suverene države prostovoljno prenesejo določena pooblastila na nadnacionalno organizacijo.
Ta sistem je najpogostejša oblika vladavine na svetu in se pojavlja tako v demokratičnih kot v nedemokratičnih državah. Večina evropskih držav ima enotne vlade – z izjemo Belgije, Nemčije, Švice, Bosne in Hercegovine, Avstrije in Rusije – kot večina Afrike in Azije. Večina vlad, ki temeljijo na Westminstrskem sistemu, je enotnih, čeprav imajo Kanada, Avstralija, Indija in Malezija zvezne ustave. Današnje monarhije, kjer ima monarh še vedno pomembno moč, kot so Liechtenstein, Katar in Savdska Arabija, so običajno enotne, čeprav so Združeni arabski emirati federacija, ki ji vlada izbirna monarhija. Diktatorske in enostrankarske vlade so skoraj vedno unitarne, čeprav je bila propadla Federativna socialistična republika Jugoslavija pri tem izjema.
Centralna vlada v enotnem sistemu je odgovorna za upravljanje vprašanj na nacionalni ravni, kot so zunanji odnosi, nacionalna obramba in nacionalna gospodarska politika. Osrednji vladar oziroma organ odločanja nadzira vse vidike upravljanja, ker ni nobenih pristojnosti ali funkcij, ki bi bile zakonsko rezervirane za druge ravni oblasti. Vsa področja vlade so na koncu v pristojnosti enega samega organa, zato imajo države, ki imajo to vrsto sistema, pogosto bolj enotne zakone in predpise kot federacije. Osrednja vlada je lahko odgovorna tudi za imenovanje osebja nižjih ravni vlade, kot so guvernerji regij ali pokrajin.
V enotnih državah vladnih odločitev ne sprejema nujno osrednja oblast. Nekatere enotne vlade prenesejo določeno stopnjo pooblastil za odločanje na več regionalnih ali lokalnih oblasti v procesu, imenovanem »prenos«, ki je pogosto uveden za prilagoditev etničnim ali jezikovnim manjšinam, ki želijo večjo avtonomijo. V Združenem kraljestvu imajo na primer skupščina Severne Irske, Nacionalna skupščina Walesa in škotski parlament zakonodajne pristojnosti za svoje regije. Te organe je ustanovil parlament Združenega kraljestva, njihova pooblastila pa je opredelil. Parlament ima pooblastilo, da ukine te organe ali poveča ali zmanjša njihova pooblastila, kot se odloči, in države, ki sestavljajo Združeno kraljestvo, nimajo lastne suverenosti.
Drugi primeri decentralizacije znotraj takega sistema vključujejo pet avtonomnih regij Italije ter regionalne in provincialne vlade Papue Nove Gvineje. Ekstremni primer je španski sistem avtonomnih skupnosti, ki ostajajo uradno podrejene nacionalni vladi, vendar imajo obsežna pooblastila in predstavljajo večino državnih izdatkov. Španijo včasih obravnavajo kot državo, ki se nahaja na meji med unitarnim sistemom in zvezno državo, ker imajo številne regionalne vlade na svojih ozemljih večjo avtoriteto kot države v večini uradno zveznih oblik vladavine, in politično utrditev avtonomne regije bi centralni vladi izjemno otežili njihovo odpravo, čeprav bi imela za to uradno pooblastilo.