Enotni kodeks potrošniških kreditov (UCCC) je skupek poslovnih predpisov, namenjenih zaščiti potrošnikov. To počne z urejanjem kreditnih transakcij, vključno s stopnjami, dostopom in praksami zbiranja. Njegov cilj je spodbujati pravičnost in jasnost ter poenostaviti odnose med upniki in potrošniki. Ta skupek predpisov je model in ni obvezen v nobeni jurisdikciji. Lahko se sprejme v celoti, delno ali pa sploh ne.
Nacionalna konferenca komisarjev za enotne državne zakone je skupina v Združenih državah, ki razvija zakonodajo, ki se lahko sprejme kot zakon države. Eno delo, ki ga je izdelala ta skupina, je Enotni zakonik o potrošniških kreditih, odobren leta 1968. Zaradi sprememb v praksi potrošniškega kreditiranja so bile izvedene spremembe v prvotni različici. Večina temeljnih vidikov ostaja enaka, tako kot končni cilj, ki je zaščita potrošnikov.
Predpisi UCCC urejajo različne vrste razmerij med upniki in potrošniki. Zakonodaja ni osredotočena le na eno vrsto razmerja. Njegov poudarek vključuje interakcijo med potrošniki in izdajatelji kreditnih kartic, trgovci in bankami. Zaščita, ki jo zagotavlja UCCC, pa ne velja za poslovne kreditne posle.
V Enonem kodeksu potrošniških kreditov je opisana široka paleta varstva potrošnikov. Eden pomembnejših ukrepov omejuje obrestne mere, ki jih je mogoče zaračunati za kreditne posle. UCCC vsebuje določbe o nevestnosti, ki obravnavajo prakse, ki se lahko štejejo za skrajno nepoštene ali goljufive. Ta poudarek se razširi tudi na prakse zbiranja.
Druga področja, ki jih zajema Enotni kodeks potrošniških kreditov, vključujejo sodbe o pomanjkljivostih in izračun finančnih stroškov. V kodeksu so poskusi spodbujanja konkurence, da bi imeli potrošniki dostop do poštenih cen. Iz vsebine UCCC je razvidno, da so njeni pripravljavci menili, da sta preprostost in jasnost v korist potrošnikom.
Ta zakonodaja velja za vzorčni statut. To pomeni, da zagotavlja smernice za tiste države, ki bi jih morda zanimala uporaba. Nacionalna konferenca komisarjev državnih zakonov nima pooblastila za nalaganje svojih predpisov nobeni jurisdikciji. Številne države so sprejele Enotni potrošniški kodeks v celoti, nekatere države pa so sprejele dele kodeksa. Potem so tu še druge države, ki so razvile lastne zakone o varstvu potrošnikov, ki so še posebej podobni UCCC.