Enkratna koda je program, narejen za enkratno uporabo, za razliko od večine drugih programov, ki so narejeni za večkratno uporabo. Takšna koda bo uporabljena samo enkrat, zato jo večina programerjev izdela le zato, ker naloga, ki jo izvede koda, traja dlje, kot traja programiranje. To pomeni, da je večina nalog, ki jih izvajajo enkratne kode, majhnih in ne zelo intenzivnih. Polirano kodiranje se običajno nadomesti s hitrimi haki, ki opravijo delo, vendar nimajo stabilnosti za večkratno uporabo. Redko je, da je ta program narejen za več kot enega uporabnika, ker se uporablja samo enkrat in ker bi za to potrebovali več kodiranja.
Ko je narejena enkratna koda, programer to stori, ker je izdelava programa lažja kot ročno izvajanje naloge. Na primer, če želi uporabnik organizirati veliko neorganiziranih slik po ustvarjalcu in datumu izdelave, lahko to vzame veliko časa. Če koda traja manj časa, bi bilo v interesu programerja, da naredi kodo, namesto da bi začel razvrščati slike.
Obsežne naloge zahtevajo znatno kodiranje in čeprav je delo, ki ga opravi enkratno kodiranje, lahko veliko, je le redko zapleteno. Na primer, koda lahko kategorizira na tisoče slik, vendar le redko izvaja napredne naloge, kot je obdelava slik, ker to zahteva več kode. Hkrati je to mogoče storiti, če ima programer spretnost za izdelavo naprednejše enkratne kode.
Programi, ki so narejeni za večkratno uporabo, zlasti za distribucijo, so običajno izpopolnjeni in polni kodiranja, ki so narejeni za ohranjanje stabilnosti programa. Pri enkratni kodi je to polirano kodiranje običajno izpuščeno, ker traja veliko dlje za izdelavo. Namesto tega uporablja kodiranje, ki je polno vdorov – ali majhnih koščkov kode, ki so krajši in jih je lažje narediti kot polne vrstice kode – in kodiranje, ki je optimizirano za hitro programiranje.
Enkratna koda je narejena za enkratno uporabo, zato je redko, da programer naredi kodo za več uporabnikov. To pomeni, da se program lahko uporablja več kot enkrat, običajno pa mora biti programiranja veliko več, da se omogoči več uporabnikom. Veliko pogosteje je, da programer izdela kodo za enkratno uporabo, ki vpliva na več računalnikov v omrežju, namesto enega, ki bi ga izvajalo več različnih uporabnikov.