Energetska diverzifikacija se nanaša na državo, ki uporablja več virov energije za vodenje svojega gospodarstva in javnih storitev ter odpravlja odvisnost od katerega koli vira energije. Takšna diverzifikacija lahko pomeni tako obnovljive kot neobnovljive vire energije kot tudi več nosilcev, čeprav se terminologija vse bolj nagiba k naložbam v obnovljivo energijo. Objektivno je energetska diverzifikacija strategija, ki se uporablja za krepitev gospodarske in fizične varnosti, s čimer se zmanjša tveganje manipulacije tujih subjektov, ki imajo lahko monopol nad določenimi neobnovljivimi viri energije, kot je nafta. Poleg tega je obnovljiva energija pomemben poudarek pri energetski diverzifikaciji tudi zaradi potenciala pomanjkanja, povezanega z neobnovljivimi viri, kar samo po sebi potencialno ustvarja grožnje notranje varnosti zaradi gospodarske negotovosti.
Ena od glavnih strategij, ki jih uporabljajo vlade po vsem svetu, je zagotoviti pogodbe z več nosilci energije z vsega sveta in strukturirati te pogodbe tako, da so razširljive. V glavnem se takšni viri energije nanašajo na neobnovljive vire energije, kot so nafta ali ogljikovodiki. Razširljivost se nanaša na možnost hitrega povečanja obsega dostave v primeru, da mora država upoštevati nenadno zmanjšanje ponudbe drugega prevoznika. Z več, razširljivimi pogodbami je država v boljšem pogajalskem položaju v mednarodnih odnosih, če se o teh pogodbah strateško pogaja.
Drug vidik energetske diverzifikacije vključuje povečanje domače proizvodnje in raziskovanja neobnovljivih virov energije, kadar je to mogoče, čeprav si bo večina držav prizadevala te vire ohraniti v največji možni meri. Zaradi te strateške naravnanosti se konsenz preusmerja v naložbe v in domačo proizvodnjo obnovljivih virov energije. Potencialno izkoriščanje neobnovljivih virov lahko pomaga državam doseči resnično energetsko diverzifikacijo, energetsko neodvisnost ter ukrep gospodarske in fizične varnosti. Trajnost je glavna skrb tega procesa; zato naložbe in raziskave na področju obnovljive energije zahtevajo čas in strokovno znanje. Medtem ko takšno znanje raste s produktivnimi prizadevanji, se druge pobude za diverzifikacijo intenzivno izvajajo, kot je bilo že omenjeno.
Sledenje tem strategijam je ključnega pomena, saj se svetovno gospodarstvo in vsi narodi, ki sestavljajo svetovno skupnost, večinoma zanašajo na fosilna goriva, da nemoteno delujejo svoja gospodarstva. Diverzifikacija teh virov pomaga zagotoviti, da gospodarstvo ostane produktivno in uspešno tudi v primeru težav ali konfliktov z drugimi narodi, da se vključijo nosilci teh virov energije. Poleg ponudbe za energetsko diverzifikacijo se upoštevajo tudi strategije porabe, da se zniža raven povpraševanja. Ko narodi porabijo manj energije, to pomeni, da jim preprosto ni treba kupovati ali proizvajati toliko energije, kar pomeni manjšo odvisnost od tujega uvoza.