Obstajata dve vrsti endomorfina: endomorfin-1 in endomorfin-2. Obe sta kemični snovi, ki se nahajata v celicah, imenovanih nevroni, ki so osnovni gradniki možganov, živčnega sistema in hrbtenjače. Endomorfini vplivajo na več fizičnih in duševnih funkcij, na primer na zaznavanje bolečine, reakcije na stres ter srčno-žilne, dihalne in prebavne funkcije. Te snovi so endogene, kar pomeni, da jih proizvaja telo samo, in so tudi opioidni peptidi, kar pomeni, da specifično delujejo tako, da se vežejo na druge snovi, imenovane opioidni receptorji, ki jih najdemo predvsem v možganih, hrbtenjači in prebavnem sistemu. Endomorfini so predmet številnih raziskav in nekateri znanstveniki verjamejo, da jih je mogoče uporabiti za razvoj različnih farmacevtskih zdravil, vključno z novimi protibolečinskimi zdravili, zdravljenjem Alzheimerjeve bolezni in protivnetnimi zdravili.
Obstaja več različnih endogenih opioidnih peptidov, vključno z endomorfini, endorfini, dinorfini, enkefalini in beta-endorfini. V telesu se različni opioidni peptidi vežejo na različne vrste opioidnih receptorjev. Obstajajo tri glavne vrste opioidnih receptorjev, ki se imenujejo delta, kapa in mu receptorji. Endomorfini se specifično vežejo na receptorje mu. Opioidne peptide so znanstveniki prvič odkrili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, čeprav endomorfini niso bili izolirani in identificirani v možganih sesalcev šele pozneje.
Endomorfin-1 najdemo na številnih različnih področjih možganov, medtem ko endomorfin-2 najdemo predvsem v hrbtenjači, vranici in spodnjem možganskem deblu. Obe snovi vplivata na centralni živčni sistem, torej na možgane in hrbtenjačo, ter na periferni živčni sistem, torej na živce in živčne celice v preostalem telesu. Znanstvene študije kažejo, da so endomorfini močno povezani s sposobnostjo telesa, da zazna bolečino. To je spodbudilo raziskave, osredotočene na razvoj novih vrst analgetikov ali protibolečinskih zdravil na osnovi endomorfinov. Druge raziskave so se osredotočile na učinke endomorfinov na imunski sistem, pa tudi na srčno-žilne in gastrointestinalne funkcije.
Raziskave so pokazale, da so endomorfini lahko uporabni pri razvoju novih zdravil. Na primer, endomorfin-2 je pokazal nekaj obetavnega kot možno zdravljenje Alzheimerjeve bolezni, medtem ko so nekatere študije pokazale, da lahko endomorfin-1 zmanjša bolečino in vnetje artritisa. Vendar pa obstaja več težav pri razvoju farmacevtskih zdravil z uporabo endomorfinov, vse medicinske raziskave z uporabo teh snovi pa so eksperimentalne in predhodne. Težave vključujejo, da lahko endomorfini povzročijo odvisnost in resne težave z dihanjem. Poleg tega se endomorfin-1 hitro razgradi v krvnem obtoku, kar zmanjša njegovo učinkovitost pri zdravljenju.