Endolimfa je tekočina, bogata s kalijem, ki jo najdemo v membranskem labirintu človeškega notranjega ušesa. Včasih je znana tudi kot Scarpina tekočina po Antoniu Scarpi, italijanskem anatomu iz 18. stoletja, ki je prvi odkril, da je notranje uho napolnjeno s tekočino. Običajno je ena od dveh glavnih tekočin, ki jih najdemo v notranjem ušesu, ki sta skupaj znani kot “polževi tekočini”. Endolimfa ima sestavo, ki se zelo razlikuje od sestave zunajceličnih tekočin, ki jih najdemo drugje v telesu, vključno s perilimfo, ki je druga polževa tekočina. Ima tudi dve edinstveni vlogi: pomaga pri sluhu tako, da absorbira in usmerja zvočne valove, pomaga pa tudi pri ravnovesju s spodbujanjem elektrokemične stabilnosti, ki se skoraj takoj prenese v možgane. Že majhni premiki v sestavi in glasnosti povzročijo velike spremembe v človekovem ravnotežju, koordinaciji in sluhu.
Razumevanje notranjega ušesa na splošno
Čeprav so človeška ušesa majhna, so napolnjena s številnimi zelo zapletenimi in specializiranimi regijami, ki lahko pomembno vplivajo na kakovost življenja osebe. Območje, znano kot “notranje uho”, je pogosto najbolj specializirano in občutljivo, zato morda ne preseneča, da je tu shranjena pomembna endolimfatska tekočina.
V procesu, znanem kot transdukcija, notranje uho pretvarja zvoke, ki vstopijo v sluhovod, v električne signale, ki se prenašajo v možgane. Notranje uho vsebuje vrsto prostorov, napolnjenih s tekočino. Struktura, imenovana kostni labirint, je sestavljena iz osrednjega predprostora, treh polkrožnih kanalov in spiralno oblikovanega polža, vsaka podstruktura pa vsebuje ustrezen del tega, kar je znano kot membranski labirint. Prav ta labirint je napolnjen s tekočino.
Utrikul in sakula v preddverju ter polkrožni kanali v polkrožnih kanalih sodelujejo pri ohranjanju ravnotežja, scala media v polžu pa pri sluhu. Medtem pa vodena perilimfa, tipična zunajcelična tekočina, primerljiva s plazmo ali cerebrospinalno tekočino, zapolnjuje prostor v kostnem labirintu, ki obdaja membransko membrano.
Funkcija tekočine in glavna vloga
Pri zdravih ljudeh tekočina skoraj nenehno teče skozi komore notranjega ušesa. To gibanje stimulira živčne celice, zlasti receptorske celice, kot odziv na zvočne valove, in to je velik del tega, kako možgani razlagajo zvok tako glede celotne glasnosti kot tudi stvari, kot sta ton in višina. Tekočina posreduje tudi pomembne signale o položaju glave in večjega telesa v prostoru, kar je ključnega pomena pri zagotavljanju ravnotežja. Ko se oseba nagiba in upogiba, se premika tudi tekočina; možganom poročajo o spremembah, ki omogočajo kalibracijo in preprečujejo omotico, vrtoglavico in druge povezane težave.
Izločanje
Kalij v tekočini se izloča iz stria vascularis. Visoka vsebnost kalija pomeni, da je ta element in ne natrij tisti, ki vzdržuje električni gradient v celicah v tekočini na splošno. Druge pomembne značilnosti vključujejo nizko vsebnost kalcija v tekočini in visok pozitiven naboj, znan kot endokohlearni potencial.
Perilimfa in endolimfa ne tečeta med regijami, kot so nekoč mislili zgodnji anatomi. Namesto tega jih vzdržujejo lokalni procesi ionskega transporta. Endolimfna tekočina ima edinstveno sestavo z visoko vsebnostjo kalija in nizko vsebnostjo natrija in veliko višjo vsebnostjo skupnih ionov kot perilimfa. Za razliko od mnogih drugih telesnih tekočin se ti dve ne izločata in ponovno absorbirata.
Pogoste težave in neravnovesja
Menierova bolezen je motnja, povezana posebej s to tekočino, s simptomi, vključno z nizkofrekvenčno izgubo sluha, zvonjenjem v ušesih, omotico in občutkom pritiska v ušesu. Pri bolnikih z Menierovo boleznijo so ravni tekočine veliko višje, kot bi morale biti, kar povzroči stanje, znano kot endolimfatični hidrops. Posledično se del membrane, ki obdaja tekočino, poči ali pride do puščanja. Sproščanje endolimfe v perilimfo je strupeno in moti normalno kemično sestavo notranjega ušesa, kar vodi do izgube sluha. Prav tako lahko hitro gibanje ali vrtenje povzroči lažne sprožilce tekočine, ko se premika, kar ima za posledico omotico in morebitno gibalno slabost.