Empatija je drugačen občutek od sočutja. Ko je nekdo sočuten, pomeni usmiljenje, vendar ohranja distanco od čustev druge osebe. Empatija je bolj občutek, da lahko človek resnično razume ali si predstavlja globino čustev druge osebe. Pomeni občutek z osebo, namesto da bi se smilil osebi.
Empatija je prevod nemškega izraza Einfühlung, kar pomeni čutiti se eno z. Pomeni delitev bremena ali »prehoditev ene milje v čevljih nekoga drugega«, da bi ustrezno razumeli perspektivo te osebe.
V terapiji, na primer, sočutje do pacienta pomeni distanco in nerazumevanje pacientovega stališča. Po drugi strani pa terapevt, ki izkazuje empatijo, poskuša izboljšati svoje razumevanje z vidika pacienta. To pomeni bližino in ne oddaljenost, saj ne razlikuje med trpečo osebo in osebo, ki poskuša razumeti trpljenje. Terapevt pa se mora tudi sam zaščititi, da se ne zaplete v čustveno stanje klienta. Nekaj razdalje je treba ohraniti, tudi če se izvaja empatija.
Skupinska terapija pogosto deluje, ker so ljudje s specifičnim problemom, kot je alkoholizem, sposobni pokazati empatijo drug do drugega. Vsaka oseba, ki je alkoholik, lažje razume druge, ki se borijo z alkoholizmom.
Druga možnost je, da se skupina, ki je namenjena zagotavljanju podpore ljudem, ki so izgubili otroka, opira na empatijo članov. Vsaka oseba ima nekaj skupnega z drugimi člani skupine. Vsi lahko globoko razumejo monumentalni pomen in tragedijo izgube otroka na način, ki ga ne more razumeti oseba, ki ni izgubila otroka.
Pogosto ljudi, ki so utrpeli izgubo ali doživeli tragedijo, sočutje odvrne. Simpatija pogosto poudarja, da je žalujoči sam. Tudi če je mišljeno prijazno, je sočutje pogosto zavrnjeno. Žalujoči ljudje ne želijo nujno usmiljenja, ampak želijo razumevanje. Iskanje prijateljev, ki lahko ponudijo empatijo, pomaga obnoviti perspektivo v svetu, ki ga je raztrgala tragedija. Poudarja, da človek ni sam, in svoje intenzivne občutke deli z drugimi ljudmi.
Za tiste, ki resnično želijo pomagati žalujoči osebi, empatija ni vedno mogoča. Večina ljudi sploh ne more biti »ena z« osebo, ki je bila posiljena, zlorabljena ali ki je utrpela smrt ljubljene osebe. Vendar pa je treba pri poskusu izražanja empatije dobro premisliti. “Kaj bi to res bilo?” Včasih je edini ustrezen odgovor, če človeku rečeš: “Lahko si samo predstavljam, kako težko ti mora biti to.” Na ta način se najbolj približamo empatiji.
V literaturi se katarza za bralca pogosto doseže z empatijo z likom. Pravzaprav so lahko literatura in drugi umetniški mediji, kot je film, pogosto psihično koristni. Ko je lik dobro narisan in se navezuje na misli ali izkušnje lika, lahko odločitve, ki jih sprejme lik, usmerijo bralca ali gledalca na nove načine razmišljanja o lastnih situacijah. Na ta način lahko lastna empatija bralca ali gledalca izzove katarzo.