Izraz »vgrajeni Linux®« se lahko uporablja za opis katere koli različice odprtokodnega operacijskega sistema Linux®, ki deluje na vgrajenem računalniškem sistemu – namensko usmerjena naprava ali platforma, integrirana v večji celoten izdelek, kot je naprava ali kos zabavne elektronike. opreme. Modularna arhitektura jedra Linux® skupaj s podporo za široko paleto mikroprocesorjev in drugih vrst strojne opreme je naredila sistem priljubljen na področjih vgrajenega računalništva. Vendar pa ima Linux® lahko v nekaterih scenarijih slabšo zmogljivost, ker potrebuje dodatno programsko opremo, da deluje kot operacijski sistem v realnem času (RTOS), kar je zahteva za nekatere vgrajene sisteme. Kljub temu so bile za vgrajene sisteme uporabljene različne distribucije Linux® po meri, od mobilnih telefonov do opreme za testiranje letalske elektronike.
Vgrajeni računalnik se od osebnega računalnika (PC) razlikuje po tem, da je vgrajeni sistem zasnovan ali izdelan za enega ali več posebnih namenov, medtem ko so osebni računalniki namenjeni širokemu naboru funkcij. Vgrajeni računalnik je mogoče oblikovati z minimalno zmogljivostjo, potrebno za dosego njegovih specifičnih ciljev, kar ima za posledico lahko in zelo učinkovito računalniško platformo. Kategorija zajema široko paleto računalniških naprav, od naprav zabavne elektronike do opreme za letalsko elektroniko do roverjev in vesoljskih plovil, ki raziskujejo sončni sistem. Kot vsak računalnik pa je strojna oprema vgrajenega sistema neuporabna brez programske platforme in v mnogih primerih je izbrana programska platforma nekakšna oblika vgrajenega Linuxa.
Linux® se je izkazal za priljubljenega na številnih področjih vgrajenega računalništva zaradi visoke stopnje prilagajanja in prilagodljivosti ter raznolike podpore strojne opreme. Jedro Linux® ima modularno arhitekturo, kar pomeni, da lahko oblikovalec ali inženir izbere samo gonilnike in programsko opremo visoke ravni, potrebne za določen sistem. Podpora za številne različne arhitekture mikroprocesorjev je tudi pomembna prednost, ki jo ponuja vgrajeni Linux®, saj lahko vgrajeni sistemi uporabljajo mikroprocesor, ki se precej razlikuje od tistih v osebnih računalnikih. Kot projekt odprtokodne programske opreme se lahko Linux® uporablja tudi brez omejitev in licenčnin, ki so lahko prisotne v komercialnih ponudbah.
Vgrajeni sistemi pogosto zahtevajo operacijski sistem v realnem času – operacijski sistem, ki se lahko odzove na dogodke v zelo kratkem času. Ker jedro Linux® ni bilo zasnovano z mislijo na zmogljivost v realnem času, je treba na vrhu jedra zagnati dodatno programsko opremo, ki zagotavlja to funkcionalnost. To je potencialna slabost za uporabo vgrajenega Linuxa, saj ta dodatna programska oprema porabi več virov.
Nekatere različice vgrajenega Linuxa so morda zgrajene skoraj iz nič, druge pa so nekoliko spremenjene različice obstoječih distribucij. Tako komercialne kot nekomercialne organizacije ponujajo lastne vnaprej izdelane distribucije, namenjene proizvajalcem in oblikovalskim podjetjem. Mobilni telefoni in predstavnostni predvajalniki, na primer, običajno uporabljajo že pripravljene različice vgrajenega Linuxa®. Računalniški kioski ali omrežne naprave lahko uporabljajo le nekoliko spremenjeno različico namizne distribucije Linux®.
Na področjih z zelo zahtevnimi zahtevami v realnem času ali zmogljivosti je končni uporabnik pogosto zelo vključen v načrtovanje sistema. Nacionalna uprava za aeronavtiko in vesolje (NASA) na primer pridobi programsko opremo Linux® od zunanjih ponudnikov, vendar določa smernice, ki jim morajo slediti. Druge organizacije, kot so podjetja, ki proizvajajo opremo za testiranje letalske elektronike, se lahko odločijo za razvoj lastnega okusa vgrajenega Linuxa®.