Elizija odstrani črko ali črke v besedi, da zmanjša število zlogov ali združi besede. Manjkajoča črka se običajno nadomesti z apostrofom. Običajno namerno uporabljene elizije se pogosto pojavljajo v določeni poeziji, da se ohrani nastavljen meter, kot je jambski pentameter. V mnogih jezikih se uporablja tudi za skrajšanje besed ali za lažje izgovarjanje določenih parov besed. Poleg tega se uporablja v govoru, ko je izgovorjava besed skrajšana ali nejasna.
V poeziji, ki zahteva določen meter ali določeno število poudarjenih zlogov v vsaki vrstici, se običajno uporablja elizija. Na splošno se uporablja za odstranjevanje črke s konca ali sredine besede, lahko elizija združi dve besedi ali odstrani zlog iz ene besede. Pri mešanju dveh besed se mora prva beseda končati z samoglasnikom, druga pa se mora začeti z eno, kot v »th’ expanse« za »širjenje«. Če je črka odstranjena iz sredine besede, je črka lahko stalnica ali samoglasnik, na primer »ne’er« za »nikoli« ali »op’ning« za »odpiranje«.
Mnogi jeziki uporabljajo elision za skrajšanje ali mešanje več kot ene besede, da bi izboljšali pretok stavkov ali pospešili govor. Kontrakcije so eden najbolj znanih primerov elizij, na primer v “ne bo” v angleščini pomeni “ne bo”. Tako »ne bo« kot »ne bo« sta slovnično pravilna, čeprav se v nekaterih formalnih pisnih kontrakcijah odsvetuje.
V drugih jezikih pa so elizije potrebne. Na primer, v francoščini se nekatere besede mešajo skupaj, da se izboljša pretok. Če se beseda, običajno zaimek ali člen, konča z “e” ali “a” in se beseda v nadaljevanju začne z samoglasnikom, se “e” ali “a” v prvi besedi izpusti in obe besedi se povežeta z apostrofom. Na primer, francoska beseda za »jaz« je »je« in prva oseba, ki se črkuje za glagol »imati«, je »ai«. Pisanje ali izgovarjanje “je ai” pa je slovnično napačno. Namesto tega je treba uporabiti elizijo: “j’ai.”
Čeprav črke običajno označujejo izgubo črke ali črk z apostrofom, to ne storijo vsi primeri. Elizije, uporabljene v govoru kot posledica dialektike ali hitre izgovorjave, pogosto preprosto združijo besede. Ko se te vrste elizij opazijo v pisni obliki, so pogosto predstavljene z novimi besedami ali pa nimajo nobenih sprememb v zapisu. Na primer, beseda “matematika” je pogosto skrajšana, da izpusti srednji zvok “e”, ko je izgovorjena, vendar je še vedno napisana, da bi ga vključila. Druga možnost je, da se besedna zveza »ne vem«, ki že vsebuje elizo, v govoru še skrajša v »ne vem«.