Elektronska transkripcija je izraz, ki se lahko nanaša na več vrst dejavnosti. Eden je postopek, s katerim človek uporablja elektronsko opremo pri tipkanju dokumenta, ki vsebuje besede, ki jih uporablja oseba, ki govori. Ta postopek je mogoče popolnoma avtomatizirati z uporabo računalniške aplikacije za pretvorbo glasu v besedilo. Elektronska transkripcija je lahko tudi postopek izdelave digitalne kopije tiskanega dokumenta, zlasti zgodovinskega dokumenta.
Najenostavneje je elektronsko prepisovanje delo, ki vključuje poslušanje govora in njegovo pretvorbo v besedilo. V tem kontekstu se elektronika lahko nanaša na opremo, ki se uporablja za izvajanje snemanja, ali na dejstvo, da je končni izdelek digitalna računalniška datoteka. Čeprav včasih oprema ni nič drugega kot kasetofon ali diktafon in računalnik, lahko gre za bolj zapleteno elektronsko opremo. Nekateri avdiotipisti na primer uporabljajo nožno stopalko za premor in ponovni zagon snemanja, kar pomeni, da jim ni treba odmakniti rok s tipkovnice.
Nekatere oblike tega elektronskega prepisovanja so naprednejše. Ključni primer je medicinska transkripcija, ki zahteva dobro razumevanje medicinske terminologije. Natančnost je pri tem še posebej pomembna, da se izognete napakam, ki bi lahko vodile do napačne diagnoze ali odmerjanja. Drug primer je na sodiščih, kjer specialist tipkam vzame dobesedni prepis tega, kar so povedale priče, pogosto z uporabo posebne različice pisalnega stroja, kjer tipke predstavljajo fonetične zvoke in ne črke.
Popolnoma avtomatizirano elektronsko prepisovanje uporablja posebno programsko opremo za “poslušanje” zvoka in ga pretvori v besedilo z uporabo avtomatskega prepoznavanja glasu. Glavna prednost je, da lahko računalniki analizirajo vsebino elektronske zvočne datoteke zelo hitro, namesto da bi jo morali predvajati v realnem času. Glavna pomanjkljivost je, da računalniki pogosteje delajo napake pri prepoznavanju besed, čeprav obstajajo velike razlike v natančnosti med različnimi aplikacijami.
Besedna zveza elektronska transkripcija lahko služi tudi kot samostalnik. V tem kontekstu pomeni digitalno kopijo dokumenta, pogosto zelo starega dokumenta v lasti muzeja. Prepis pomeni, da lahko ljudje vidijo vsebino dokumenta, ne da bi jim bilo treba iti na določeno lokacijo, da bi videli izvirno kopijo. Prav tako močno olajša hitro iskanje ali analizo dokumentov, na primer pri sledenju razvoja jezika.