Elektronska literatura se lahko potencialno nanaša na dve različni stvari, odvisno od posebnega pomena osebe, ki se nanjo sklicuje. Najbolj specifičen pomen se nanaša na literaturo ali pisna dela literarne vrednosti, ki so ustvarjena v digitalnem mediju, ki izkorišča obliko, ki presega preprosto pisano besedo. Te vrste del so »rojena digitalna« in ne le besedilo, ki je bilo skenirano ali natipkano v digitalni obliki. Elektronska literatura se lahko nanaša na literaturna dela, ki so bila spremenjena v digitalno obliko, čeprav je ta uporaba vse bolj nenaklonjena, da bi se izognili zmedi.
Primarni identifikator elektronske literature je, da je ustvarjena v digitalni obliki, ki izkorišča prednosti elektronskih medijev. Čeprav lahko nekdo vnese besedilni dokument v program za obdelavo besedil, to ni nujno prava elektronska literatura, ampak je le digitalna kopija besedila. Zagovorniki elektronske literature kot samostojne oblike literarnega dela navajajo, da je treba takšno literaturo ustvarjati na način, ki izkorišča razlike med digitalnimi mediji in standardnimi tiskanimi mediji. To je mogoče storiti na več različnih načinov.
Nekdo lahko napiše pesem, vendar jo lahko ustvari kot digitalno animacijo, namesto da bi jo preprosto vtipkal v besedilni dokument. Pesem se lahko pojavi, beseda za besedo ali vrstica za vrstico, z uporabo formata digitalnih medijev za ustvarjanje pesmi za bralca, tudi ko jo bere. Na ta način pesem obstaja kot elektronska literatura, ki presega okvire tistega, kar je mogoče s tiskanim besedilom. Druge oblike medijev, ki lahko izkoristijo te prednosti, vključujejo pisna dela, ustvarjena na spletnih straneh, interaktivne medije, ki vključujejo močno literarno komponento, in zgodbe, pripovedane prek e-pošte ali storitve kratkih sporočil (SMS) ali besedilnih sporočil.
Nekateri ljudje morda uporabljajo izraz “elektronska literatura” za pisna dela, ki so obstajala v tisku in so prenesena v digitalni medij. Ta dela se lahko skenirajo ali ponovno vtipkajo v elektronsko obliko, običajno za ohranitev dela ali za uporabo z elektronskimi čitalci. Zagovorniki »rojenih digitalnih« medijev, kot je Organizacija za elektronsko literaturo (ELO), se nagibajo k temu, da nasprotujejo tej uporabi, saj so taka dela zgolj prenesena v digitalni medij in ne ustvarjena zanj. Drugi izrazi, kot so »elektronske knjige« ali »e-knjige«, se pogosto uporabljajo za sklicevanje na ta dela, kar pomeni, da so preprosto digitalne različice tiskanih knjig.