Afiniteta do elektronov je merilo energije, ki se sprosti, ko nevtralni atom absorbira elektron. Absorpcija dodatnega elektrona zahteva energijo, ker negativno nabiti delec naravno ne privlači nevtralnega atoma. Elementi v skupinah 6 in 7 periodnega sistema najverjetneje pritegnejo enega ali dva dodatna elektrona.
Da bi atom pritegnil dodaten elektron v orbito okoli svojega jedra, mora sprostiti energijo. Merilo te energije je zapisano kot negativno število, ker atom oddaja energijo in ima tako neto izgubo energije. Atomi, ki oddajajo manj energije, ko pritegnejo dodaten elektron, naj bi imeli manjšo afiniteto do elektronov in je večja verjetnost, da bodo izgubili dodatne elektrone.
Mera afinitete do elektronov je nižja pri atomih z večjo molekulsko maso. Del razloga za to je, da težji atomi naravno vsebujejo več elektronov, da se uravnotežijo s številom protonov v jedru. Ker veliko elektronov kroži okoli atomskega jedra, ima prosti elektron večjo možnost, da se odbije od atoma.
Odvečni elektroni se potegnejo v najbolj oddaljeno elektronsko orbitalo v atomu. Večja razdalja zunanje orbitale pri atomih z večjo molekulsko maso ne vpliva na sposobnost atoma, da pritegne te elektrone, čeprav imajo atomi z večjo molekulsko maso nižjo mero elektronske afinitete. Vsi atomi v skupini 7 oddajajo privlačnost +7, ne glede na število elektronov, ki so že v orbiti. Prav tako vsi atomi v skupini 6 oddajajo privlačnost +6. To je zato, ker elektron privlači število protonov v jedru minus število elektronov v vseh spodnjih orbitalah.
Kisik in žveplo sta sposobna pritegniti dva dodatna elektrona v svoje orbite. To je nenavadno, ker negativno nabit atom potrebuje veliko energije, da pritegne dodaten negativni delec. Ti elementi imajo visoko afiniteto do elektronov in sta edina dva elementa, za katera je znano, da običajno obstajata z nabojem -2.
Atom je sestavljen iz pozitivno in negativno nabitih delcev ter delcev, ki nimajo naboja. Jedro atoma vsebuje protone, ki imajo pozitiven naboj, in nevtrone, ki nimajo naboja. Število protonov v atomu je enako atomskemu številu tega atoma, kar pomeni, da vsak atom iste vrste vsebuje enako število protonov. Posamezni atomi imajo lahko več ali manj nevtronov ali elektronov drug od drugega, čeprav večina atomov vzdržuje ravnovesje pozitivnih in negativnih delcev.