“Električno oko” je staromoden izraz za fotodetektor, elektronsko vezje, ki ga aktivira svetloba. Ta koncept je bil prvič razvit v 1890-ih in je bil prilagojen novim napravam in tehnologiji ter se še vedno uporablja v 21. stoletju. Pogoste aplikacije vključujejo daljinske upravljalnike, avtomatska vrata in detektorje gibanja. Ta izraz je ob koncu 20. stoletja postopoma izginil iz uporabe, čeprav so ga leta 2009 oživili, da bi opisovali napredek na področju umetnega vida.
Fotodetektor deluje tako, da zazna prisotnost ali odsotnost svetlobe ali sevanja podobne valovne dolžine, kot je infrardeče (IR) sevanje. Najzgodnejši fotodetektorji so bili zasnovani v poznem 19. in v začetku 20. stoletja. Uporabili so katodne cevi, ki so sproščale elektrone v prisotnosti svetlobe, aktivirale ali deaktivirale priključen električni tokokrog. Izraz “električno oko” je bil uporabljen za opis naprave, tako da so jo primerjali z očesom, ki se prav tako odziva na svetlobo. Drugi izrazi so vključevali “čarobna svetilka” in “čarobno oko”.
Do tridesetih let prejšnjega stoletja je fotodetektor imel večkratno uporabo v razvitem svetu. Varnostne naprave jih uporabljajo za zaustavitev strojev, če delavec prečka nevarno območje. Zaznali so vsiljivce in ponarejene račune, varnostne funkcije, ki so v uporabi še danes. Nastavljeni na določeno barvo, ki jo določa valovna dolžina svetlobe, bi fotodetektorje lahko uporabljali za sortiranje in nadzor kakovosti v industriji. Ta ista lastnost jim je omogočila delo z IR svetlobo, ki je človeškemu očesu nevidna, zaradi česar je naprava sama nezaznavna.
Nekoč novo električno oko je postalo običajna naprava v zadnji tretjini 20. stoletja. Poznane uporabe so vključevale avtomatska vrata v supermarketih in drugih javnih zgradbah ter daljinske upravljalnike za garažna vrata in elektronske naprave. Koncept je bil tako uporaben, da so ga prilagodili novim tehnologijam, saj je katodna cev postala zastarela. Svetlobno občutljivi računalniški čipi, imenovani fotovoltaične celice, so sčasoma izpolnili isto funkcijo. Druga posledica vseprisotnosti naprave je bila postopna izguba uporabe izraza.
Leta 2009 so raziskovalci človeškega vida napovedali novo protetično napravo za slepe in slabovidne ljudi. Ta je bil sestavljen iz mikročipa, pritrjenega na zrklo, kjer se je lahko povezal z optičnim živcem. Čip je zaznal signale, poslane iz kamere na obrazu, in jih prenesel v možgane. Rezultat ni v celoti obnovil vida, vendar je uporabniku vsaj omogočil zaznavanje oblik in obrazov. Medijska poročila o napravi so jo seveda opisala kot “električno oko”.