Eksperimentalna fikcija se običajno nanaša na katero koli vrsto literarnega fiktivnega dela, ki je eksperimentalne narave, pogosto se poigrava z žanrskimi definicijami ali različnimi konvencijami, vzpostavljenimi znotraj literarnega kanona. Ta dela so lahko napisana v številnih oblikah, vključno s poezijo ali prozo ali kombinacijami obeh, in so pogosto namenjena izražanju novih idej ali raziskovanju uveljavljenih idej na nove načine. Takšna dela se včasih lahko na začetku štejejo za žaljiva ali brez zaslug, čeprav bi lahko kritični pregled ocenil, da imajo takšna dela večji pomen na dolgi rok. Eksperimentalno leposlovje pogosto najdemo na začetkih literarnega gibanja in pogosto vpliva na tiste pisce, ki sledijo.
Natančna narava te vrste leposlovja se lahko precej razlikuje, odvisno od namena in sporočila avtorja. Na splošno pa je takšna fikcija namenjena preizkušanju novih stvari znotraj meja literature in pristopu k pisanju ali pisani besedi na nove načine. Delo eksperimentalne fikcije je lahko sestavljeno samo iz notranjega monologa, napisanega v slogu toka zavesti, na primer ustvarjanje dela, ki ga je težko razumeti in raziskuje ločitev med mislijo in resničnostjo. Ta vrsta dela se lahko poigrava tudi s tipičnimi pojmi linearnega pripovedovanja in razkrije zgodbo na način, ki se oddalji od običajnih metod.
Eksperimentalna fikcija lahko izrazi tudi ideje, ki so presenetljive ali pa jih tisti znotraj uveljavljene kulture lahko štejejo za žaljive. Takšna dela pogosto uporabljajo vulgaren jezik ali opisujejo slike in prizore, ki so nekaterim bralcem lahko vznemirljivi. To se pogosto vidi v literarnih delih protikulture, ki naj bi izpodbijali norme in družbene standarde, ki veljajo za splošno sprejete. Eksperimentalna leposlovna dela, kot so Na poti Jacka Kerouaca, Ulysses Jamesa Joycea in Golo kosilo Williama Burroughsa, so bila vsa sprejeta s šokom in ogorčenjem s strani tistih, ki jim takšna dela izpodbijajo svojo moralo in ideale.
Samo naravo literature in proces pripovedovanja skozi pisano besedo lahko izpodbija tudi eksperimentalna fikcija. Bledi ogenj Vladimirja Nabokova je na primer sestavljen iz 999 vrsticne pesmi, ki jo je napisal izmišljeni pesnik. Roman, ki sledi, je sestavljen iz kritične analize pesmi, ki jo je napisal izmišljeni pesnikov prijatelj, ki razkriva zgodbo prijatelja, ki pesem analizira, in zadnje dni pesnika samega. Ta vrsta eksperimentalne fikcije bralcu pomaga, da vidi romansko obliko kot literarno napravo in ustvarja nove možnosti za pripovedovanje zgodb v leposlovnih delih.