Kot operativna filozofija je ekspanzionizem užival dolgo in barvito življenje v zgodovini sveta. V svoji najširši uporabi je ekspanzionizem koncept širjenja geografskih posesti določene države, bodisi s poskusom aneksije okoliškega ozemlja ali s pridobitvijo nadzora nad zemljišči, ki se nahajajo daleč stran od matične države. Ekspanzionizem se pogosto poskuša skozi proces vojaške agresije z idejo vzpostavitve novih političnih meja tako blizu kot daleč.
Obstaja več specializiranih oblik ekspanzionizma. Morda je ena najbolj znanih oblik ekspanzionizma kolonializem. V bistvu je to proces izgradnje imperija po vsem svetu z zasegom nadzora nad bližnjimi in daljnimi deželami. To vrsto gradnje imperija lahko ponazarja tekma med Združenim kraljestvom, Francijo in Španijo za razdelitev Novega sveta po njegovem odkritju. Medtem ko je več drugih narodov prav tako poskušalo razširiti svoje posesti s to metodo, so bili ti trije nekaj časa daleč najuspešnejši. Graditev imperija te narave pogosto vključuje občutek božanske pristojnosti z občutkom, da Bog vodi pohod k pridobivanju dodatnih zemljišč. Na žalost je ta ideologija pogosto vodila do popolnega zanemarjanja avtohtonih ljudstev Amerik, kar je črna oznaka, ki ostaja še danes.
Ekspanzionizem je dobil še temnejšo obliko s konceptom Hitlerjevega Lebensrauma. Ohlapno opredeljena kot »življenjski prostor« je bila ideja, ki stoji za Lebensraumom, da je bilo smiselno, ko se je število čistih pripadnikov nemške rase povečalo, le da bodo potrebovali več zemlje za življenje in delo. Odstranjevanje nezaželenih je bilo logično napredovanje tega razmišljanja. Izločanje oseb, ki niso veljale za čiste, tako v Nemčiji kot v sosednjih državah, bi pustilo veliko prostora, da bi čista rasa zavzela svoje mesto v svetu.
Iredentizem je bil uporabljen tudi kot podlaga za ekspanzionizem. V bistvu ta pristop vključuje poskus aneksije ozemlja in združitve z drugo državo na podlagi skupnega etničnega, kulturnega ali zgodovinskega ozadja. Sodobni primer so nenehni poskusi Kitajske, da bi si priključila Tajvan. Z iredentizmom je tesno povezana doktrina revanšizma, ki v bistvu vključuje vračanje ozemelj, ki so bila izgubljena v vojnem času, v državo, ki je prvotno imela nadzor. Ponovno združitev je tudi tesno povezana z revanšizmom in iredentizmom, s to razliko, da se ločena ozemlja absorbirajo nazaj v glavno državo, iz katere so se v preteklih časih morda voljno umaknila. Ponovna asimilacija juga po ameriški državljanski vojni je dober primer ponovne združitve.
Na koncu gre pri ekspanzionizmu za meje in njihovo geografsko in politično širitev, kolikor je mogoče. Medtem ko je v stoletjih pod to široko postavo spadalo več konceptov, je verjetno le vprašanje časa, kdaj bo nekdo pripravil nov koncept, ki bi prav tako omogočil, da se vpliv države na nek način razširi.