Študija o tem, kako ekonomske strukture in izmenjave vplivajo na družbo in kako družba vpliva na ekonomske sisteme, se imenuje ekonomska sociologija. Ekonomski sociologi med drugim preučujejo teme, kot so vloga religije pri razvoju ekonomskih sistemov, kako delitev dela vpliva na družbene vezi in kako kapitalizem in industrializacija oblikujeta način življenja ljudi. Ne smemo ga zamenjevati s socialno-ekonomijo, čeprav se včasih med tema dvema področjema prekrivata. Socioekonomija ima na splošno ožji poudarek kot ekonomska sociologija in preučuje družbene učinke določenih gospodarskih dogodkov, kot je zaprtje tovarne ali premik potrošniških vzorcev, ne pa obsežnih institucij. Prav tako ga ne smemo zamenjevati s področji ekonomije, ki uporabljajo ekonomska načela za analizo družbenih pojavov, kot so ekonomija religije, ekonomija družine ali kulturna ekonomija.
Sodobna ekonomska sociologija, ki jo pogosto imenujejo nova ekonomska sociologija, da bi jo razlikovali od prejšnjih del na tem področju v 19. in zgodnjem 20. stoletju, daje velik poudarek družbenim posledicam in pomenu ekonomskih izmenjav ter njihovim učinkom na druga družbena razmerja. Prav tako pogosto poudarja, kako gospodarske dejavnosti potekajo znotraj mreže drugih družbenih vezi in odnosov, koncept, imenovan vpetost. Med pomembnimi misleci na tem področju sta Harrison White in Mark Granovetter, človek, čigar delo o učinkih moči družbenih vezi in širjenju informacij prek družbenih omrežij je pripomoglo k ponovnemu vzponu tega področja.
Številna pomembna dela tistega, kar danes velja za zgodnjo ekonomsko sociologijo, so pred nastankom sociologije kot specializirane akademske discipline, ker do delitve družbenih ved na različna področja, kot so sociologija, ekonomija in psihologija, še ni prišlo v začetku in sredini 19. stoletja. Tako kot sociologija kot celota se je tudi zgodnja ekonomska sociologija začela kot izrastek predmetov, kot sta filozofija in politična ekonomija. Za ekonomsko sociologijo pogosto velja, da se je začela v prvi polovici 19. stoletja, čeprav se osebe iz 18. stoletja, kot je Montesquieu, včasih štejejo za predhodnike. Alexis de Tocqueville se pogosto šteje za pomembnega pionirja na tem področju, z delom, kot so Demokracija v Ameriki in Stari režim in revolucija.
Razmišljalec, ki je najbolj povezan z uporabo sociologije v ekonomskih sistemih, je Max Weber, ki je deloval v poznem 19. in zelo zgodnjem 20. stoletju. Weberjeva izjemno vplivna knjiga Protestantska etika in duh kapitalizma je trdila, da je bil protestantizem in zlasti kalvinizem pomemben dejavnik za vzpon kapitalizma v severni Evropi. Po Webrovem mnenju je protestantizem pomembno vplival na ekonomske odnose s poudarjanjem in pohvalo moralne vrline trdega dela in produktivnosti v vsakdanjih, posvetnih poklicih. Hkrati je izguba zaupanja vredne, absolutne verske avtoritete v obliki katoliške cerkve ustvarila večje občutke verske negotovosti, zaradi česar so ljudje iskali uspeh v posvetnih zadevah z delom in trgovino kot znak Božjega blagoslova in odobravanja. V Weberjevi teoriji je to spodbujalo produktivnost, racionalno koristoljubje in podjetnost ter tako ustvarilo ugodnejše okolje za rast kapitalizma.
Karl Marx je bil v 19. stoletju izjemno vplivna osebnost ekonomske sociologije. Marxov pristop k preučevanju družbe, ki ga danes običajno imenujemo zgodovinski materializem, je obravnaval ekonomske dejavnike kot temelj vseh družbenih pojavov. V klasični marksistični teoriji je »način proizvodnje« družbe – njena tehnologija, proizvodni viri in gospodarski odnosi – primarna sila, ki določa naravo te družbe, vključno z njenimi družbenimi, kulturnimi in pravnimi institucijami, in spremembe v tem načinu proizvodnje, ki poganja spremembe na drugih področjih družbe. Marxove ideje bi pomembno vplivale na številne ugledne ekonomske sociologe 20. stoletja, kot sta Theodor Adorno in Herbert Marcuse.
Drug pomemben ekonomski sociolog je bil Herbert Spencer, ki je verjel, da so na naravo in strukturo družbe močno vplivali primarni načini pridobivanja bogastva v družbi. V družbah, ki jih je Spencer imenoval »militantne« družbe, se je bogastvo predvsem kopičilo s silo in prisilo, običajno s strani elite, ki je nadzorovala državo. V »industrijskih« družbah – pri čemer se »industrijski« uporablja v smislu dela ali produktivnosti, namesto da se nanaša posebej na proizvodnjo – je bilo bogastvo pridobljeno predvsem z delom in prostovoljno izmenjavo. Spencer je verjel, da so družbe, ki so bile predvsem militantne, spodbujale vrednote, kot so militarizem, hierarhija in podrejenost, več industrijskih družb pa se je razvijalo v smeri večje individualnosti, enakosti in medsebojne simpatije med ljudmi. Obseg, v katerem je družba militantna ali industrijska, je spekter, ne binarna delitev, in Spencer je verjel, da se bodo njene vrednote in institucije razvijale na način, ki ji ustreza, ko se družba premakne v bolj industrijski ali bolj bojevit način.
SmartAsset.