EBCDIC, Extended Binary Coded Decimal Interchange Code, je leta 1963 razvil IBM kot razširitev starejšega standarda Binary Coded Decimal (BCD). BCD kodira 10 števk standardnega sistema štetja z uporabo 4 binarnih števcev ali bitov, kjer je posamezen bit lahko 1 ali 0.
BCD za številske znake
Digit
EBCDIC
0 0000
1 0001
2 0010
3 0011
4 0100
5 0101
6 0110
7 0111
8 1000
9 1001
IBM je z vzpostavitvijo BCD kot standarda uporabnikom omogočil premikanje skupnih podatkov med računalniki z uporabo luknjanih kartic. Korenine BCD so pravzaprav ležale v postavitvi vrstic in stolpcev prvotnih IBM-ovih računalniških luknjanih kartic. Z EBCDIC je IBM razširil pristop na 8 bitov, kar je omogočilo kodiranje ne le števk, ampak tudi velikih in malih črk, formatiranje kod, kot so glave in vrnitve nosilca, ter osnovne komunikacijske kontrole, kot so zahteva, potrditev in zvonec. To je uporabnikom IBM-ovih velikih računalnikov omogočilo izmenjavo ne le podatkov, ampak tudi dejansko programsko kodo.
EBCDIC je širok osem bitov ali en bajt. Vsak bajt je sestavljen iz dveh gričev, vsaka široka štiri bite. Prvi štirje biti definirajo razred znaka, medtem ko drugi griz definira poseben znak znotraj tega razreda. Na primer, če nastavite prvi grižljaj na vse-enice, 1111, definirate znak kot številko, drugi grižljaj pa določa, katera številka je kodirana.
V zadnjih letih je bil EBCDIC razširjen na 16- in 32-bitne različice, da se omogoči predstavitev velikih, nelatinskih naborov znakov. Vsaka različica EBCDIC je znana kot kodna stran, označena z identifikatorjem nabora kodiranih znakov ali CCSID. Kodne strani EBCDIC so bile ustvarjene za številne pomembne pisne skripte, vključno s tako zapletenimi, kot so kitajski, korejski in japonski.
Vsi IBM-ovi veliki računalniki, tudi najnovejši modeli, še naprej podpirajo EBCDIC, tako da se stare aplikacije lahko izvajajo brez sprememb.