Dvostranska pogodba je uradni sporazum med dvema državama, dvema mednarodnima organizacijama ali kombinacija obojega. Podobno kot pogodba, čeprav obsežnejša, dvostranski sporazum ne zahteva le privolitve podpisnic, temveč tudi ratifikacijo kongresnih, pravnih ali vladnih organov, ki jih zastopajo. Številni dvostranski sporazumi kasneje zastajajo v nacionalnih zakonodajah in niso uradno potrjeni več let. Včasih lahko postopek ratifikacije traja tako dolgo, da se namesto izvirnika podpiše boljši, modernejši sporazum.
Primer zapletenosti dokončanja dvostranskega sporazuma je mogoče videti v zgodnjih pogovorih o omejitvi strateškega orožja (SALT I in SALT II), ki vključujejo sporazume o jedrskem orožju med Združenimi državami in nekdanjo Sovjetsko zvezo. Pogajanja o SALT I, ki se je kasneje preimenovala v Pogodbo o protibalističnih raketah, so bila zaključena leta 1969, vendar je dvostranska pogodba veljala le za začasni ukrep. Posledica je bila nadaljnja dvostranska pogodba SALT II leta 1979. Združene države so se kasneje odločile, da ne bodo ratificirale SALT II, ko je Sovjetska zveza napadla Afganistan, in so leta 1986 v celoti izstopile iz pogodbe. Tudi ZDA so izstopile iz SALT I leta 2002 ko je izrazil namen razširiti svoj program protibalističnih raket, ki presega to, kar je ta dvostranska pogodba dopuščala.
Drug primer zapletenosti dvostranske pogodbe je sporazum iz Camp Davida med Egiptom in Izraelom, ki je bil sprva dosežen in podpisan leta 1978. Drugi sporazum, sprejet leta 1979, je bil tako dvostranski trgovinski sporazum kot karkoli drugega, kolikor je zahteval Izrael naj prepusti nadzor nad Sinajskim polotokom Egiptu skupaj z vso svojo nafto, turizmom, kopenskimi viri in izraelskimi naselji v regiji. Hkrati sta sporazum podpisali le obe strani z jamstvom, da bodo ZDA v doglednem času obema državama zavezale več milijard dolarjev različnih oblik pomoči. Čeprav je bil sporazum iz Camp Davida podprt z nacionalnim soglasjem v Izraelu, so mnogi Izraelci menili, da ni legitimen, saj Egipčani niso imeli pravice glasovati o njem sami.
Dvostranski sporazumi o prosti trgovini so celo bolj zapleteni kot tipična dvostranska pogodba med državama. To je posledica dejstva, da je dvostranski trgovinski sporazum pogosto sporazum med enim narodom in blokom narodov. Obstaja veliko primerov tega, kot je trgovinski sporazum Kitajske z Združenjem držav jugovzhodne Azije (ASEAN), ki ga sestavlja 10 držav v jugovzhodni Aziji, ali dvostranski trgovinski sporazum Karibske skupnosti (CARICOM) s Kubo. Vsak skupni trg, ekonomska unija, kot je Evropska unija, ali monetarna unija se lahko šteje za trgovinski blok, ki vstopa v pogajanja z drugimi bloki in narodi v dvostranski pogodbi ali dvostranskem sporazumu o imuniteti.