Dvojedrni procesor za računalnik je centralna procesna enota (CPU), ki ima dve ločeni jedri na istem matrici, vsako s svojim predpomnilnikom. V bistvu gre za dva mikroprocesorja v enem. Ta tip CPU je široko dostopen pri mnogih proizvajalcih. Razvite so bile tudi druge vrste večjedrnih procesorjev, vključno s štirijedrnimi procesorji s po štirimi jedri, šestjedrnimi procesorji s šestimi, osemjedrnimi procesorji z osmimi in večjedrnimi procesorji s še večjim številom jeder.
V enojedrnem ali tradicionalnem procesorju se CPE napaja z nizi navodil, ki jih mora naročiti, izvesti in nato selektivno shraniti v predpomnilnik za hitro iskanje. Ko so potrebni podatki izven predpomnilnika, se pridobijo prek sistemskega vodila iz pomnilnika z naključnim dostopom (RAM) ali iz naprav za shranjevanje. Dostop do teh upočasni delovanje na največjo hitrost, ki jo dopušča vodilo, RAM ali pomnilniška naprava, kar je veliko počasneje od hitrosti CPE.
Ta položaj se še poslabša, ko je uporabnik računalnika večopravilen. V tem primeru mora procesor preklapljati naprej in nazaj med dvema ali več nizi podatkovnih tokov in programov. Viri procesorja so izčrpani in zmogljivost trpi.
V dvojedrnem procesorju vsako jedro hkrati obravnava dohodne podatkovne nize, da se izboljša učinkovitost. Tako kot sta dve glavi boljši od ene, sta tudi dve roki boljši. Ko se eno jedro izvaja, lahko drugo dostopa do sistemskega vodila ali izvaja lastno kodo.
Za uporabo dvojedrnega procesorja mora biti operacijski sistem sposoben prepoznati večnitnost, programska oprema pa mora imeti v kodi vpisano tehnologijo simultane več niti (SMT). SMT omogoča vzporedno večnitno obdelavo, pri čemer se jedrom vzporedno postrežejo večnitna navodila. Brez SMT bo programska oprema prepoznala samo eno jedro. SMT se uporablja tudi z večprocesorskimi sistemi, ki so skupni strežnikom.
Dvojedrni procesor se razlikuje od večprocesorskih sistemov. V slednjem sta dva ločena CPE z lastnimi viri. V prvem so viri skupni, jedra pa so na istem čipu. Večprocesorski sistem je hitrejši od sistema z dvojedrnim procesorjem, dvojedrni sistem pa je hitrejši od enojedrnega sistema, ko je vse ostalo enako.
Privlačna vrednost dvojedrnih procesorjev je, da ne potrebujejo novih matičnih plošč, ampak jih je mogoče uporabiti v obstoječih ploščah, ki imajo ustrezne vtičnice. Za povprečnega uporabnika bo razlika v zmogljivosti najbolj opazna med večopravilnostjo, dokler se več programske opreme ne zaveda SMT. Strežniki, ki uporabljajo več dvojedrnih procesorjev, bodo občutno povečali zmogljivost.