Dušikova gorčica je citotoksično zdravilo za kemoterapijo ali zdravilo proti raku, ki je po kemični strukturi podobno plinastemu dušiku. Uporablja se tudi kot kemično sredstvo pri razvoju orožja za bojevanje, kjer je znan kot bis (2-kloretil) etilamin ali HN-1, bis (2-kloretil) metilamin ali HN-2 in tris (2-kloretil) in amin ali HN-3. V medicini se dušikova gorčica nanaša na generično zdravilo, imenovano mekloretamin.
Mekloretamin je zdravilo v kemoterapiji, ki se uporablja pri zdravljenju nekaterih kroničnih levkemij, pa tudi Hodgkinovih in ne-Hodgkinovih limfomov. Uporablja se tudi za upočasnitev razvoja raka dojk in pljuč. Prav tako se lahko uporablja pri zdravljenju glivične mikoze ali kožnega T-celičnega limfoma.
Dušikova gorčica se daje kot injekcija z intravensko (IV) linijo. Zdravnik mora biti previden pri intravenski injekciji zdravila, ker je mehurček, ki lahko povzroči mehurje in poškodbe tkiv, če zdravilo pride iz vene. Dušikovo gorčico lahko dajemo tudi kot raztopino pri zdravljenju kožnih lezij zaradi mikoze fungoides. Odmerjanje in način izdajanja zdravila sta odvisna od različnih dejavnikov, kot so bolnikovo splošno zdravstveno stanje, višina in teža ter vrsta raka, ki je predmet zdravljenja.
Eden od stranskih učinkov dušikove gorčice je nizka krvna slika, ki lahko poveča tveganje za anemijo, krvavitev ali okužbo. Drugi neželeni učinki so med drugim izpadanje las, slabost in izguba plodnosti. Neželeni učinki so v večini primerov reverzibilni in bodo prenehali po koncu zdravljenja. Njihov začetek in trajanje sta pogosto predvidljiva. Veliko izbire je na voljo tudi pri obvladovanju stranskih učinkov.
Pacient mora zdravnika obvestiti o zdravljenju z dušikovim gorčico o zdravilih, ki jih trenutno jemlje. V primeru pacientke mora zdravniku obvestiti, ali je noseča in si ob začetku zdravljenja ne sme dovoliti zanositi, saj lahko zdravljenje ogrozi življenje ploda. Mati, ki je na terapiji z dušikovo gorčico, med zdravljenjem ne sme dojiti.
Bolnika, ki se zdravi z dušikovimi gorčičnimi zdravili, bo zdravnik redno spremljal, da bi spremljal napredek zdravljenja in opazil neželene učinke. Zdravnik običajno zahteva redne preiskave krvi, da preveri stanje ledvic in jeter bolnika. Urnike pregledov je treba versko upoštevati, da se ohrani učinkovitost programa zdravljenja.