Duhovna teologija je praksa študija teologije v tandemu z življenjem po načelih določene vere. Medtem ko duhovnost vključuje vero in življenje v skladu s to vero, teologija pa preučevanje določene religije ali vere, je duhovna teologija kombinacija obojega. Tisti, ki se ukvarjajo z duhovno teologijo, se ne identificirajo z ločitvijo med tem, kar je zapisano v svetih besedilih določene vere, in tem, kar živi vernik teh besedil.
Teološke tečaje lahko obiskujejo ljudje, ki verjamejo v določeno religijo, ali tisti, ki ne verjamejo, vendar želijo preučevati vero z znanstvenega vidika. Mnogi ljudje tudi menijo, da imajo duhovno vero, vendar študiju teologije ne posvečajo veliko zaupanja. Duhovna teologija pa se izvaja, ko oseba ali skupina ljudi verjameta v določeno teologijo in svoje življenje vzorcata po naukih te teologije.
Čeprav obstaja veliko vrst teologije, se najpogosteje oznaka duhovne teologije uporablja za evangeličanske kristjane in katoličane, ki zagovarjajo vero v dobesedno razlago Svetega pisma in strukturirajo svoje življenje okoli njene vsebine. Študenti krščanskih univerz, ki opravljajo diplomo iz teologije, so pogosto izpostavljeni tečajem teologije, ki so namenjeni raziskovanju pomena duhovne teologije. Med učenjem teologije s formalnega vidika se od študentov pričakuje tudi, da natančneje analizirajo svoje osebne odnose z Bogom in s svetom okoli sebe. Poleg teološke izobrazbe se v prizadevanju za izboljšanje natančno preučujejo navade, misijonarstvo, odnosi in svetovni nazori.
Posamezniki, ki združujejo duhovnost in teologijo, trdijo, da to gradi njihov splošni občutek za moralo. Molitev in študij sta namenjena praktični uporabi v vsakdanjem življenju praktikanta. To velja tudi za osebne in poklicne odnose ter politične pripadnosti.
Strokovnjaki za duhovno teologijo trdijo, da poudarek na sorodnem študiju ni le znanstven, ampak je namenjen tudi oblikovanju pravih privržencev. Primer tistega, ki je posvečen praksi duhovne teologije, lahko najdemo pri katoliški sveti Tereziji Avilski, ki je znana tudi kot zavetnica glavobolov. Kanonizirana leta 1622, je ena od le dveh žensk, ki nosita cenjeni naziv cerkvene doktorice zaradi svojega predanega služenja in dela, ki vključuje ustanovitev samostana v času, ko se ženske niso ukvarjale s takšnimi dejavnostmi, pa tudi poučevanje in pisati o molitvi.