Priljubljeno vzdolž vzhodne obale Združenih držav in celo v provinci Quebec v Kanadi je kegljanje z duckpin nekoliko podobno bolj priljubljeni igri kegljanja z desetimi keglji, z nekaj pomembnimi razlikami. Čeprav obstaja nekaj razhajanja v mnenjih o natančnem izvoru tega športa, ni dvoma, da je bilo kegljanje na kegljih uveljavljena zabava med prvo svetovno vojno.
En domnevni izvor bowlinga z račjim kljunom je zaslediti začetek 20. stoletja in mesto Baltimore v Marylandu v Združenih državah. Po tej legendi se je ta šport najprej igral na kegljišču v lasti Johna McGrawa in Wilberta Robinsona, oba pa sta bila pozneje vpisana v Baseball Hall of Fame. Drugi viri sledijo izvoru igre v Lowellu v Massachusettsu v zgodnjih letih 1890-ih.
Ne glede na izvor se priljubljeno ime športa običajno pripisuje Johnu McGrawu. Ker je nova oblika kegljanja vključevala uporabo kegljev, ki so bile pomanjšane različice kegljev standardne velikosti, naj bi McGraw označil postavitev kegljev, kot da spominja na jato letečih rac. Fantastična podoba se je zataknila, manjše žebljičke pa so poimenovali zatiči.
Obstaja več bistvenih razlik med standardnim kegljanjem in kegljanjem z duckpin. Prvič, zatič je krajši in ima bolj počep videz kot standardni zatiči. Žoge za kegljanje, ki se uporabljajo pri kegljanju z duckpin, so prav tako manjše in nimajo lukenj za prste. Igralcu keglja so dovoljeni trije streli, da izbrišejo keglje, namesto dva. Lofting ali metanje žoge na kratko razdaljo po stezi je dovoljeno tudi pri kegljanju z kegljanjem.
Danes obstajajo nacionalna združenja ljubiteljev račjih čepov, ki pomagajo pri promociji tega športa. Vsako leto potekajo številna tekmovanja na visoki ravni, od katerih se veliko odvija na območju Nove Anglije. Kegljanje z kegljami je še posebej priljubljeno pri mlajših osebah, ki imajo morda več težav s težjimi kroglami za kegljanje, ki se uporabljajo pri kegljanju z desetimi keglji, pa tudi pri starejših, ki jim je lažje upravljati z manjšo težo žogic.