Digitalna televizija (DTV) je nova vrsta radiodifuznega sistema, ki nadomešča tradicionalno analogno oddajanje. Z vidika potrošnika ima DTV dve neposredni prednosti: zagotavlja boljšo ločljivost za jasnejšo sliko in ponuja širši zaslon za gledanje za izkušnjo, podobno kinu. Če je DTV slaba stran, je to morda razumljiva zmeda, ki obkroža tehnologijo s številnimi formati in prekrivajočimi se akronimi. Na primer, DTV se nanaša tudi na digitalne televizijske sprejemnike ali komplete, zasnovane za prikazovanje digitalnih TV signalov.
Oddaje DTV so lahko v različnih okusih ali ločljivostih. Ločljivost je določena s številom slikovnih pik ali pik, ki sestavljajo en sam videoposnetek. DTV daje izdajateljem televizijskega programa izbiro in digitalne televizije so sposobne prikazati te izbire, bodisi neposredno bodisi s pretvorbo signala v najvišjo ločljivost, ki jo je naprava sposobna prikazati.
Če želite razumeti, kako deluje ločljivost, si oglejte video kamero, ki posname posnetke eno sličico naenkrat s hitrostjo 30 sličic na sekundo (fps). Vsak okvir je nato rasteriziran ali obdelan v vrstice drobnih pik, imenovanih piksli. Vsaka slikovna pika nosi lastne informacije o odtenku in svetlosti, tako da, če jih vzamemo kot celoto, podatki rekonstruirajo okvir. Za zagotovitev, da bo analogni televizor pravilno poravnal vrstice slikovnih pik, se vodoravni in navpični sinhronizacijski signali združijo z rastriziranim videom, da ustvarijo sestavljeni video signal.
Ta podatkovno intenziven signal se oddaja z uporabo radijskih valov, pri čemer se zvok oddaja ločeno. Analogni televizor sprejema avdio in video oddaje in rekonstruira sestavljeni video signal z uporabo 525 navpičnih črt slikovnih pik, slabe ločljivosti po sodobnih standardih. (Zaslon vašega računalnika, ki je nastavljen na najnižjo možno ločljivost, uporablja 640 navpičnih črt slikovnih pik.) Oddajanje je potrebovalo digitalno prenovo, da bi izboljšali ločljivost, hkrati pa porabili manj pasovne širine.
DTV lahko prenaša video informacije v digitalnem jeziku enic in nič. Te podatke je nato mogoče stisniti s kodirno shemo, znano kot MPEG2, ki izdajateljem televizijskih programov omogoča, da izberejo, kako želijo kodirati vsak program ali kakšno ločljivost uporabiti. Možnosti vključujejo standardno (SDTV) ali visoko ločljivost (HDTV) ločljivost. Zato DTV ni vedno z visoko ločljivostjo. SDTV je približno enak analogni televiziji, čeprav SDTV zagotavlja vrhunsko sliko zahvaljujoč digitalni tehnologiji.
Zaradi različnih možnih formatov v DTV ne morejo vsi televizorji, ki so digitalne televizije, prikazati vseh formatov DTV. Nekatere digitalne televizije ne morejo prikazati HDTV in morajo te oddaje pretvoriti v nižjo ločljivost. Nasprotno pa mora HDTV, ki prikazuje najvišjo ločljivost, vse programe, ki se predvajajo v nižjih ločljivostih, pretvoriti navzgor.
Digitalne ločljivosti so poimenovane po številu navpičnih pikslov, s katerimi je bil program kodiran. So naslednji: 480i/p (SDTV), 720i/p (HDTV) in 1080i (HDTV). “i” pomeni prepleteno skeniranje, “p” pa progresivno skeniranje. Pri prepleteni sliki se polovica zaslona posodobi vsakih 60 sekunde, nato pa druga polovica, tako da se celoten okvir posodobi 30-krat na sekundo. Pri progresivnem skeniranju se celoten okvir posodobi z vsakim prehodom, kar omogoča sliko brez utripanja.
Nekateri digitalni televizorji višjega razreda ponujajo izvorno ločljivost 1080p, čeprav se nič ne oddaja v 1080p, ker zahteva preveč pasovne širine. Namesto tega ti televizorji interno obdelujejo oddaje 1080i, preden jih prikažejo, in razpletajo okvirje, da pretakajo sliko 1080p na zaslon.
Morda se sprašujete, zakaj bi se omrežje odločilo za oddajanje v nižji ločljivosti. Oddajanje v 1080i porabi vso razpoložljivo pasovno širino za določen kanal, medtem ko nižje ločljivosti puščajo prostor za večkratno oddajanje ali oddajanje na podkanali znotraj istega frekvenčnega pasu. To se lahko uporabi za drugi tok podatkov za zagotavljanje interaktivne televizije, dodatnih informacij, kot so vodniki po meniju, ali celo več programskih izbir. Ker vsaka vrsta oddaje ne zahteva ali je celo najbolj primerna za oddajo 1080i, nam DTV odpira številne nove možnosti.
Programi, ki so zelo primerni za 1080i, vključujejo filme, številne vrste dokumentarcev in potovalne dnevnike. Športni programi se predvajajo v ločljivosti 720p, ker progresivno skeniranje ohranja hitro gibanje in premike fotoaparata tekoče. Omrežje se lahko odloči za oddajanje novic, igre ali pogovorne oddaje na SDTV, da naredi prostor za več oddajanja.
Končno, za razliko od analogne televizije z razmerjem stranic 4:3, skoraj kvadratnim, DTV uporablja razmerje stranic 16:9, ki spominja na pravokoten filmski zaslon. Zaradi vseh teh razlogov se prehod z analognega na DTV dogaja globalno. V Združenih državah 12. junija 2009 označuje konec analognega oddajanja. Kanada je določila datum 31. avgusta 2011, v Evropski uniji pa je zamenjava v nekaterih regijah že končana, druge pa temu sledijo.
Analogna TV lahko prikazuje signale DTV z uporabo digitalnega pretvornika. V ZDA vlada zagotavlja kupone na svojem “spletnem mestu TV Converter Box Coupon Program” za subvencioniranje nakupov za državljane, ki izpolnjujejo pogoje.