V Združenih državah in drugih državah, ki uporabljajo sistem zvezne vlade, se različna pooblastila prenesejo na zvezne vlade ali pa ostanejo v pristojnosti posameznih držav. Spet druge se rešujejo kooperativno, med obema nivojema oblasti. Odgovornosti, ki so delno ali v celoti prepuščene državam, in z njimi povezane odločitve obsegajo tako imenovano državno javno politiko.
Skupna področja državne javne politike so promet, kazenski pregon, izobraževanje in zdravstvo. Na splošno imajo države svoje posebne sklade za ta področja, ki delujejo v skladu z zveznimi ustrezniki. Na primer, v Združenih državah se mora posebna državna javna politika o prometu, ki vključuje državne ceste in avtoceste, integrirati z zveznim sistemom meddržavnih avtocest in različnimi pobudami Ministrstva za promet (DOT). Denar za takšne projekte prihaja iz državnih davkov in drugih virov prihodkov, kot so cestnine in najem avtocest.
Na enak način morajo biti organi kazenskega pregona v državi sposobni usklajevati z zveznimi organi pregona, tako v izrednih kot tudi v nenujnih primerih. Odločitve državnega javnega reda na tem področju se pogosto ukvarjajo z univerzalnimi komunikacijskimi sistemi, elektronskim dostopom do podatkov o nalogah in podatkovnih bazah kršiteljev ter drugimi podobnimi vrstami souporabe virov. Spet se sredstva državnega kazenskega pregona na splošno financirajo z državnimi davki, čeprav v nekaterih primerih – kot je prisotnost državne policije v igralnicah – stroške krije povezana zasebna industrija.
Državna javna politika, ki se nanaša na izobraževanje, je lahko še posebej zapletena. Obstaja veliko različnih ravni izobraževalne jurisdikcije, od nacionalne vlade do državne, okrožne in lokalne ravni. Država mora svoje izobraževalne pobude integrirati s pobudami na drugih ravneh oblasti, ne da bi posegala po zveznih predpisih ali posegala v pravice sestavnih občin. To je lahko zapleteno ravnovesje in velja za vse vrste interakcij javnega reda.
Dober primer posebnih in različnih ravni izobraževalne politike je, da lahko zvezna vlada na primer določi standarde za branje in matematiko ter zahteva, da države izpolnijo te ravni testiranja v določenem številu let. Države morajo nato določiti, koliko sredstev bodo poslale šolskim okrožjem, da bi dijaki izpolnjevali te standarde, v povezavi z vsemi zveznimi sredstvi, ki so lahko na voljo. Posamezni šolski okrožji in njihove lokalne vlade imajo končno odgovornost za izpolnjevanje teh standardov in, če je potrebno, dopolnijo tako državno kot zvezno financiranje z lastnim denarjem, spet običajno ustvarjenim z obdavčitvijo.