Domači imenik je imenik računalniškega datotečnega sistema, namenjen določenemu uporabniku. Vsebuje vse osebne dokumente in predstavnostne datoteke uporabnika, njegove zaznamke, predpomnilnik in, v primeru osebnega računalnika z operacijskim sistemom Windows, njegovo konfiguracijo menija Start in namizje. Pravilno konfiguriran računalnik ima lahko domače imenike prilagojene za vsakega od več uporabnikov.
V računalniku z večuporabniškim operacijskim sistemom se domači imeniki uporabljajo za ločevanje zasebnih datotek, s čimer uporabnikom preprečujejo dostop do datotek drug drugega. Domači imenik uporabniku nudi tudi svoj prostor za shranjevanje osebnih datotek. Še pomembneje je, da preprečuje, da bi uporabniške datoteke zasedle dragocen prostor v korenskem imeniku, ki je zgornji imenik – in tisti, ki ga uporabljajo sistemski skrbniki za hiter dostop do pomembnih sistemskih datotek.
Zlasti je dinamika domačega imenika opredeljena s posebnim operacijskim sistemom, ki se uporablja. Računalniški sistemi z operacijskim sistemom Microsoft Windows poimenujejo uporabniški imenik po uporabniškem imenu in ga shranijo v mapo z imenom Dokumenti in nastavitve. Znotraj mape so uporabniške datoteke nadalje razvrščene v posebne podimenike, kot so Moji dokumenti, Moje slike, Moja glasba, Meni Start in Namizje. Sistemi, ki temeljijo na Unixu in Mac OS X, temeljijo tudi na domačem imeniku na uporabniškem imenu določenega uporabnika, čeprav je specifična vsebina vsakega drugačna. Računalniki Macintosh na primer nimajo mape Moji dokumenti.
Ne glede na operacijski sistem se domači imenik uporablja za zaščito zasebnosti, zmanjšanje redundance podatkov in vzdrževanje stroge varnosti. V primeru, da uporabnik pomotoma dostopa do virusa ali črva, na primer, bodo prizadete le njegove datoteke, ki so vse shranjene v domačem imeniku. To preprečuje, da bi se dejanske sistemske datoteke poškodovale, kar poenostavi postopek čiščenja za skrbnika sistema.
Domači imeniki prav tako poenostavljajo postopek izdelave varnostnih kopij. Vse, kar mora uporabnik narediti, je narediti kopijo svoje domače mape. To mu omogoča enostavno prenašanje datotek in nastavitev iz enega računalnika v drugega.
Domači imeniki so še posebej priljubljeni v velikih omrežjih, saj omogočajo skrbniku sistema lažje upravljanje vseh uporabniških datotek. Z njimi je tudi bolj priročno za uporabnika. Vsakemu uporabniku je običajno na voljo domači imenik, ki je shranjen na osrednjem strežniku. Ko se uporabnik prijavi v kateri koli računalnik, ki je povezan z omrežjem, se domači imenik povleče in uporabi za nastavitev vmesnika v skladu z vnaprej konfiguriranimi nastavitvami uporabnika. V primeru, da mora skrbnik dostopati do uporabnikovih datotek, se lahko preprosto prijavi neposredno v osrednji strežnik.