Doksorubicin je zdravilo za kemoterapijo, ki se uporablja pri zdravljenju več vrst raka. Poleg tega je to zdravilo antibiotik, kar pomeni, da ga proizvajajo bakterije in je sposobno ubiti bakterijske vrste. Doksorubicin se imenuje tudi hidroksidaunorubicin in se prodaja pod blagovnimi znamkami, kot sta Adriamycin® in Rubex®.
Način, na katerega to zdravilo deluje kot sredstvo proti raku, ni dobro razumljen. Domneva se, da bi zdravilo lahko sodelovalo v procesu, imenovanem interkalacija deoksiribonukleinske kisline (DNK). Pri interkalaciji se molekule, ki niso DNK, vstavijo v matriks DNK, kar povzroči malformacijo DNK in sčasoma celično smrt. Tako kot pri drugih zdravilih za kemoterapijo lahko to zdravilo vpliva na vse vrste celic. Je pa bistveno močnejši v celicah, ki se hitro delijo, ker te zavzamejo večje količine zdravila.
Primarna uporaba doksorubicina je pri kemoterapiji za več vrst raka. To zdravilo se najpogosteje uporablja za zdravljenje Hodgkinovega limfoma, levkemije, multiplega mieloma, sarkoma mehkih tkiv in raka ščitnice, dojk, pljuč, želodca, jajčnikov in mehurja. Zdravilo se običajno uporablja v kombinaciji z vsaj enim drugim kemoterapevtskim sredstvom, ker je večina vrst kemoterapevtskih shem učinkovitejša, če se uporabljata dve ali več zdravil za kemoterapijo.
Za razliko od mnogih drugih antibiotikov izvor tega antibiotika ni bil v laboratoriju. Namesto tega so predhodnico tega zdravila proti raku odkrili v 1950. letih prejšnjega stoletja v vzorcih zemlje, odvzetih na ozemlju gradu iz 13. stoletja v Andriji v Italiji. Ugotovljeno je bilo, da vzorci tal vsebujejo doslej neznan sev bakterijske vrste Streptomyces peucetius. Bakterije so proizvedle antibiotik, ki ima pomembno delovanje proti raku. Ta antibiotik je bil imenovan daunorubicin.
Kasneje je bilo ugotovljeno, da lahko daunorubicin v redkih primerih povzroči usodne težave s srcem. Da bi rešili to težavo, so raziskovalci mutirali vrsto Streptomyces peucetius, tako da je proizvedla nekoliko spremenjeno obliko daunorubicina, ki so jo poimenovali doksorubicin. Ta antibiotik je močnejše sredstvo proti raku kot daunorubicin, vendar ohranja nekaj srčne toksičnosti.
Najpogostejši neželeni učinki tega zdravljenja raka so podobni tistim, ki jih povzročajo druga zdravila za intravensko kemoterapijo. Ti vključujejo slabost, bruhanje, izpadanje las in zmanjšano delovanje imunskega sistema, kar vodi v ranljivost za okužbe. Drug možen stranski učinek je razvoj sindroma roka-noga, pri katerem se na rokah in nogah razvijejo lezije, ki povzročajo odrevenelost, otekanje in bolečino.
Čeprav je doksorubicin manj toksičen kot daunorubicin, še vedno obstaja veliko tveganje za težave s srcem po doseženem določenem kumulativnem odmerku. Možne težave s srcem vključujejo poškodbe srca in kongestivno srčno popuščanje, kar lahko povzroči smrt. Težave s srcem so nevarne, ker lahko zdravilo za kemoterapijo reagira z železom in nastale reaktivne molekule kisika lahko poškodujejo srčne celice.