Konvencija nad konfiguracijo je filozofija računalniškega programiranja, ki programerjem običajno olajša oblikovanje tabel in elementov na podlagi imena razreda. Ko se uporablja konvencija nad konfiguracijo, je treba v kodiranje zapisati samo elemente, ki so v nasprotju z imenom osnovnega razreda. S to filozofijo je na splošno potrebno manj kodiranja, na splošno pa je manj pravopisnih napak. Druga prednost je, da je konfiguracijska datoteka, ki shranjuje vsa imena razredov na splošno manjša, kar poveča hitrost in stabilnost kodiranja.
V filozofiji konvencije nad konfiguracijo se lahko v programu uporablja en ali več glavnih razredov, s podelementi pod njim. Na primer, program, namenjen štetju zalog, ima lahko razred z imenom »Inventar«. V tem razredu so lahko tabele in elementi, ki imajo isto ime, vendar se razlikujejo zaradi svoje funkcije. To razlikovanje pomeni, da programerju običajno ni treba izmisliti edinstvenih ali različnih imen za vsak element, kar lahko traja nekaj časa in je lahko težko, če obstaja veliko podobnih elementov.
Čeprav je uporaba istega imena razreda za vsak element najpomembnejša v konvenciji pred konfiguracijo, včasih programer želi ali potrebuje, da ima element drugačno ime. To je mogoče uporabiti za nadaljnje ločevanje elementa ali iz različnih drugih razlogov. V tej filozofiji je treba v programiranje zapisati le elemente, ki niso poimenovani po glavnem razredu; vse ostalo naj bi bilo poimenovano po glavnem razredu.
Kar zadeva kodiranje, dogovor glede konfiguracije pogosto pomeni, da bo na splošno potrebno manj programiranja, ker imen ni treba kodirati. Prav tako je običajno manj težav s pravopisnimi napakami, kot je napačno poimenovanje elementa, ker je potrebnih manj imen na splošno. Oboje programerju olajša ustvarjanje programske opreme.
Funkcionalnost je izboljšana tudi s konvencijo nad konfiguracijo zaradi manjšega odtisa konfiguracijske datoteke. Kadar koli je ime razreda ali elementa vstavljeno v programiranje, se shrani tudi v konfiguracijsko datoteko, tako da lahko poveže vse elemente. Velika konfiguracijska datoteka pogosto vodi do počasnega in nestanovitnega programa, ker je treba upoštevati veliko elementov. Če je datoteka majhna, je manj skrbi in programska oprema je na splošno boljša.