Blagovna dobrina se nanaša na blago ali storitve, ki se zagotavljajo v korist družbe. Vlada pogosto zagotavlja ali subvencionira blago za zasluge, ker bi bilo njihovo zagotavljanje neustrezno, če bi ga nadzirala zasebna podjetja ali prepuščeno tržnim silam. To so stvari, kot so zdravstvena oskrba, izobraževanje in muzeji, ki so javnosti na voljo poceni ali brezplačno, ker želi vlada spodbujati njihovo uporabo in porabo.
V ekonomiji se dobro za zasluge razlikuje od drugih dobrin po tem, da njegova korist za posameznika ali družbo ni gotova na »točki potrošnje«, v času, ko je korist podeljena. Pri izobraževanju na primer družba na splošno meni, da je nekaj vrednega, tako za posameznika kot za družbo. Traja lahko leta, preden izobraževanje pokaže ekonomske koristi za študenta. Vendar se domneva, da osebna obogatitev prihaja z izobraževanjem. Verjame se tudi, da bo družba imela koristi od izobraženega posameznika s tržnimi veščinami.
Drug razlikovalni ekonomski vidik dobrine z zaslugami je, da so njene koristi običajno večje, kot jih lahko oceni trg, in so specifične za posameznika, ki jih prejme. Muzeji in knjižnice veljajo za pomembne zaradi znanja in kulturnega izobraževanja, ki jih lahko zagotovijo javnosti, vendar jih veliko ljudi morda nikoli ne obišče. Ekonomska teorija pravi, da so družbene koristi pomembnejše od stopnje zasebne potrošnje.
Z dobrimi zaslugami, kot so brezplačne ali poceni storitve zasvojenosti, je posamezniku korist, da postane brez snovi. Obstaja tudi veliko potencialnih koristi za družbo. Družina okrevajočega bo imela koristi. Če je zdravljenje uspešno, bi lahko bolnik verjetno postal bolj produktiven zaposleni. Drugi posameznik lahko ne uspe pri zdravljenju ali pa uspe šele po letih večkratnih poskusov.
Večinoma se blago z zaslugami šteje za »lastniško« blago, ki ne bi smelo biti povezano s sposobnostjo plačila zanj. Njihove dolgoročne koristi se štejejo za večje od kratkoročnih koristi njihovega pridobivanja. V ekonomiji se dobro za zasluge razlikuje od javnega dobra. Javne dobrine, kot je čist zrak ali policijska zaščita, ni mogoče nikomur odreči. Delijo ga vsi, ne da bi pri tem izgubili vrednost.
Kritiki teorije zaslužnih dobrin pravijo, da je to zgolj izgovor za neupravičen vdor vlade v tisto, kar je »najboljše« za ljudi. Stvari, kot je uporaba državnega zdravstvenega varstva ali obvezno zadržanje dohodka za upokojitev, so odločitve, ki jih mnogi posamezniki ne bi sprejeli sami. Potrošnikom ne bi smelo biti treba subvencionirati dejavnosti, za katere vlada meni, da so »dobre za ljudi«, kot so javni muzeji, baleti, orkestri ali radijske postaje.
SmartAsset.