Sistem imen domen (DNS) je sistem računalnikov, ki vsebuje imena računalnikov ali domen in z njimi povezane naslove internetnega protokola (IP). Razreševanje DNS pomeni, da ko se računalnik strežnika DNS vpraša ali vpraša o imenu računalnika ali domene, se odzove s pripadajočim naslovom IP. Postopek deluje tudi v obratni smeri. Ko pride do povratnega iskanja DNS, se strežnik DNS pozanima o naslovu IP in odgovori z imenom.
Dva računalnika ali omrežne naprave, ki sta povezana z internetom ali drugim omrežjem, ki temelji na internetnem protokolu (IP), morata za medsebojno komunikacijo uporabljati številke, imenovane naslova IP. Ljudje si imena zapomnijo bolje kot številke, zato dobijo imena tudi računalniki. Razreševanje DNS deluje v zakulisju, saj ljudem omogoča uporabo imen za iskanje omrežnih virov, namesto da bi si poskušali zapomniti zapletene naslove IP.
Če oseba vnese spletni naslov v naslovno vrstico na vrhu svojega brskalnika in klikne pojdi, bo računalnik takoj zahteval strežnik DNS, ki pripada ponudniku internetnih storitev (ISP), za naslov IP, da vzpostavi stik s tem spletnim mestom. Strežnik DNS se bo odzval z naslovom IP, ki je povezan z računalnikom spletnega strežnika želenega spletnega mesta. Nato uporabniški računalnik uporabi vrnjeni naslov IP za pošiljanje privzete zahteve za spletno stran neposredno na spletni strežnik želenega spletnega mesta.
V nekaterih primerih proizvajalci programirajo spletne brskalnike, da vzpostavijo stik z računalnikom, ki pripada ponudniku iskanja, ne glede na to, kaj je vneseno v naslovno vrstico. V tem primeru se naslovna vrstica uporablja za spletno iskanje. Računalnik bo nato povprašal strežnik DNS za naslov IP na napravi, ki je povezana s ponudnikom iskanja.
Razreševanje DNS se pogosto uporablja z omrežnimi orodji, orodji za e-pošto in za internetno varnost. Oseba lahko na primer odpre ukazni poziv ali terminalsko okno in vnese ping [želeni naslov spletnega mesta]. Ko uporabnik pritisne enter, bo strežniku DNS poslana zahteva za pretvorbo naslova spletnega mesta v naslov IP. Pripomoček za ping bo nato od naprave s tem naslovom IP zahteval odgovor.
Strežniki DNS so povezani v hierarhijo domen. Če je lokalni strežnik DNS poizvedba o imenu ali naslovu IP, za katerega ne ve, bo strežnik DNS posredoval zahtevo višjemu DNS strežniku. To posredovanje zahteve se bo nadaljevalo, dokler se ne najde ime ali se ugotovi, da ime ne obstaja.
Brez posredovanja DNS bi ljudje zelo težko uporabljali internet. Hiperpovezave uporabljajo imena domen ali spletnih mest za iskanje stvari. To pomaga zagotoviti, da internet ostane uporabniku prijazen. Če bi morali vsi namesto imen uporabljati naslove IP, internet nikoli ne bi bil javno sprejet in bi morda prenehal obstajati.