Sistem imen domen (DNS) je storitev, ki prevede domeno ali naslov spletnega mesta v številko internetnega protokola (IP). Internet DNS je omrežje različnih strežnikov, ki gredo skozi seznam naslovov IP, dokler en strežnik ne ve, kam gre naslov IP. Ta funkcija je vključena v večino večjih internetnih programov, ker si ljudje običajno lažje zapomnijo besede namesto niza številk. Medtem ko je internet DNS običajno za naslove spletnih mest, lahko strežniki DNS vsebujejo tudi informacije o različnih spletnih strežnikih, kot so poštni strežniki.
Ko nekdo obišče spletno mesto, običajno obišče spletno mesto tako, da vnese ime njegove domene ali naslov spletnega mesta; domena je običajno ena beseda, več besed ali besede z nekaj številkami. Te domene ne opisujejo, kje so informacije vključene na internetu. Namesto tega kažejo na naslove IP, DNS Internet pa mora najti povezavo med domenami in povezanimi naslovi IP, da uporabnika pripelje na pravo spletno mesto. Za razliko od domen IP naslovi opisujejo dejansko lokacijo domene na strežniku.
Internetno omrežje DNS deluje kot ločeno omrežje, ki ga potrebuje večina ljudi. Ko uporabnik vnese domeno, DNS sprejme to zahtevo, da poišče ustrezen naslov IP. To je omrežje, zato strežniki DNS običajno komunicirajo. To je koristno, saj če en strežnik ne pozna ustreznega naslova IP, se bo zahteva še naprej razvejala, dokler ne bo najden strežnik, ki to ve.
Medtem ko internetno omrežje DNS deluje kot ločena enota, je vključeno v večino večjih internetnih programov. Hkrati lahko uporabnik ta sistem kadar koli zaobide. Če želite to narediti, mora uporabnik samo vnesti naslov IP namesto imena domene in uporabnika bo pripeljal na pravo spletno mesto. To lahko povzroči hitrejše nalaganje spletnega mesta, vendar bo uporabnik običajno potreboval pretvornik domene v IP, da bo vedel pravilen naslov IP.
Internetni strežniki DNS se večinoma uporabljajo za imena domen, vsebujejo pa tudi druge informacije, ki so pomembne za internet. Številna spletna mesta in podjetja imajo na primer poštni strežnik, ki morda ni odprt za javnost. Strežniki DNS iščejo te informacije in večinoma vsebujejo podatke zasebnih strežnikov, ki delujejo na spletu. Če strežniki DNS ne poznajo zunanjega strežnika, potem uporabnik ne bo imel domene za strežnik, temveč le naslov IP.