Prstni odtis DNK je način identifikacije določenega posameznika, ne pa zgolj identifikacije vrste ali določene lastnosti. Znano je tudi kot genetski prstni odtis ali profiliranje DNK. Kot tehnologija obstaja vsaj od leta 1985, ko jo je napovedal njen izumitelj Sir Alec Jeffreys. Prstni odtis DNK se trenutno uporablja tako za ugotavljanje očetovstva ali materinstva kot za identifikacijo storilcev kaznivih dejanj ali žrtev. Razpravlja se tudi o uporabi prstnih odtisov DNK kot neke vrste osebnega identifikatorja, čeprav je izvedljivost tega sporna.
Velika večina človeške DNK se bo natančno ujemala z DNK katerega koli drugega človeka, zaradi česar je razlikovanje med dvema osebama precej težko. Prstni odtis DNK uporablja določeno vrsto zaporedja DNK, znano kot mikrosatelit, za lažjo identifikacijo. Mikrosateliti so kratki deli DNK, ki se večkrat ponovijo v DNK določene osebe. Na določenem območju so mikrosateliti zelo spremenljivi, zaradi česar so idealni za odvzem prstnih odtisov DNK. S primerjavo številnih mikrosatelitov na določenem območju je mogoče relativno enostavno identificirati osebo.
Deli DNK, ki se uporabljajo pri odvzemu prstnih odtisov DNK, se, čeprav zelo spremenljivi, prenašajo s staršev na njihove otroke. Čeprav ni nujno, da bodo vsi oddelki preneseni naprej, noben otrok nima parov, ki jih nimajo njihovi starši. To pomeni, da je s primerjavo velikih skupin teh razdelkov mogoče ugotoviti očetovstvo, materinstvo ali celo oboje. Prstni odtis DNK ima visoko stopnjo uspešnosti in zelo nizko stopnjo lažno pozitivnih rezultatov, zaradi česar je izjemno priljubljena oblika preverjanja očetovstva in materinstva.
V forenziki je odvzem prstnih odtisov DNK zelo privlačen, ker ne zahteva dejanskih prstnih odtisov, ki lahko ostanejo ali pa tudi ne ostanejo in so lahko zakriti ali pa ne. Ker so vsi deli DNK vsebovani v vsaki celici, se lahko kateri koli del človekovega telesa, od pramena las do kožnega mešička do kapljice krvi, uporabi za identifikacijo z DNK prstnim odtisom. To je uporabno v primeru identifikacije storilca kaznivega dejanja, saj je za ugotovitev nedolžnosti ali krivde lahko dovolj že kapljica krvi ali kože, ki ostane na kraju zločina, vse fizične sledi o svoji prisotnosti pa je praktično nemogoče odstraniti. Odvzem prstnih odtisov DNK je uporaben v primeru identifikacije žrtev, saj tudi v primerih, ko je lahko telo popačeno pri prejšnji identifikaciji in so zobje ali druge identifikacijske značilnosti uničene, je za pozitivno identifikacijo potrebna le ena celica.
Prstni odtis DNK pa nikakor ni popoln. Ne more brez sence dvoma ugotoviti, da določena celica izvira iz določene osebe; lahko ugotovi le verjetnost. V mnogih primerih je ta verjetnost zelo visoka – na primer ena od desetih milijard –, v nekaterih primerih pa je lahko veliko manjša. Verjetnost postane tudi prikrita, če imamo opravka z neposrednimi potomci, ki si lahko s staršem delijo velik del pregledanih področij DNK.
Kljub tem težavam postaja odvzem prstnih odtisov DNK vse bolj razširjen v svetu kriminalistične forenzike. Čeprav obstajajo nekatera pravna vprašanja, kot sta dokončnost prstnih odtisov DNK in obseg, v katerem je po nacionalni zakonodaji zakonito zbiranje baz podatkov o DNK ljudi in jemanje vzorcev njihove DNK za primerjavo, se zdi, da so koristi trenutno večje od težav.