Divji konj je skoraj popolnoma izumrla vrsta konja, ki so jo nekoč našli v Evropi, Aziji, Severni Ameriki in Severni Afriki. Znanstveno ime za divjega konja je Equus ferus. Ena podvrsta tega konja, konj Przewalskega, Equus ferus przewalskii, je edina preostala obstoječa divja vrsta konja.
Divji konji so živeli na odprtih ravnicah in v stepskih okoljih že v pleistocenski dobi. Severnoameriška podvrsta divjega konja je izumrla okoli 10,500 pred našim štetjem. Izumrtje azijskih in afriških podvrst je bilo novejše in se je zgodilo le pred nekaj tisoč leti.
Tarpan, Equus ferus ferus, je bila predzadnja preostala vrsta v Evropi šele v poznih 1800-ih. Do njegovega izumrtja je prišlo zaradi križanja z domačimi vrstami in pretiranega lova. Znanstveniki so poskušali obuditi prvotno vrsto Tarpan s selektivno vzrejo konj Bilgoarj Konik. Ta pasma je eden od več znanih potomcev hibridov domačih konj Tarpan in je bila izbrana za vzrejo zaradi svoje tesne podobnosti z izumrlo divjo pasmo.
Reja z domačim stalejem je povzročila zmanjšanje populacij čistih divjih konj za številne podvrste. Vendar mustang, ki se pogosto šteje za divjega konja, ni iz vrste Equus ferus. Namesto tega so potomci divjih domačih konj.
Przewalskijev konj še vedno obstaja v majhnem številu v Mongoliji. Poimenovan po ruskem raziskovalcu, ki je odkril to vrsto, je ta konj čokat, s kratkim vratom in nogami ter močno čeljustjo. So svetlo obarvane ali sivkasto rjave s pokončnimi grivami, brez čela, iz kratke črne dlake. Kratka, svetlo obarvana dlaka pokriva zgornji del repa, dolga črna dlaka pa spodnji.
Divji konji živijo v čredah, ki jih vodi žrebec. Mladoletni samci pogosto tvorijo samske skupine in sčasoma poskušajo prevzeti skupine samic. Przewalski konji se razmnožujejo maja ali junija, brejost pa traja približno 11-12 mesecev. Žrebeta lahko stojijo le eno uro po rojstvu, kobile pa se lahko spet parijo šele po enem tednu.
Zadnji divji konj Przewalski je bil zabeležen leta 1968, leta 1977 pa je konja pred izumrtjem rešila nizozemska fundacija za ohranjanje in zaščito konja Przewalski (FPPPH). Z uporabo 300 konj Przewalskega, ki so bili takrat v ujetništvu, je FPPPH sprožil program vzreje, ki je ohranil prvotne linije čiste, ne da bi podlegel parjenju v sorodstvu. Nastale potomce so izpustili v naravo. Leta 2010 je v divjini živelo le okoli 170 teh konj. Prizadevanja FPPPH pa so nadgradila status tega konja iz »Izumrli v naravi« v »Kritično ogroženega«.