Ime “divja angelika” pravilno velja za Angelico sylvestris, rastlino iz družine Umbelliferae, ki vključuje številne užitne vrste, ter zelišča in začimbe, kot so korenje, pastinak, zelena, peteršilj, koriander, kumina in komarček. Najdemo ga po večini Evrope ter v zahodni Aziji in Sibiriji. Rastlina je tesno povezana z večjo angelico, Angelico archangelica, ki je doma v Skandinaviji in nekaterih arktičnih regijah, in z ameriško angelico, Angelico atropurpurea, ki se pojavlja v vzhodni Severni Ameriki in jo odlikujejo vijolična stebla. Vse tri vrste imajo užitne liste, stebla in plodove ter imajo zdravilne lastnosti; ime “divja angelika” je bilo ohlapno uporabljeno za vse. Užitne in zdravilne lastnosti so najbolj izrazite pri A. archangelica, ki se pogosto goji.
Angelica sylvestris je nekoliko manjša od gojene vrste angelike, običajno doseže 3 do 5 čevljev (1 do 1.5 m) v višino. Ima votla, rebrasta stebla, sestavljene liste z izrazitimi napihnjenimi ovoji in veliko gomoljasto korenino. Poleti tvori dežnike majhnih belkastih cvetov, ki jim sledijo plodovi ovalne oblike, ki spominjajo na semena, ki jih imenujemo meriokarpi. Rastlina ima raje vlažna, polsenčna mesta in ne raste v kislih tleh.
Liste in stebla lahko uporabimo v solatah, korenina, če je kuhana, je tudi užitna. Kosi listnega stebla, konzervirani v sladkorju, se uporabljajo v tortah in slaščicah. Rastlina je aromatična in bogata z eteričnimi olji, ki jih je mogoče pridobiti, običajno s parno destilacijo. Aromatična olja, pridobljena iz angelike, se uporabljajo v parfumih in kozmetičnih izdelkih ter aromah. Številne alkoholne pijače, vključno z vermutom in šartrezo, so aromatizirane z angeliko.
V ljudskem izročilu naj bi angelika nudila zaščito pred zlimi duhovi in je bila veliko uporabljena v predkrščanskih obredih in obredih. Po prihodu krščanstva so ga povezovali s svetim Mihaelom in so ga včasih imenovali »Koren Svetega Duha«. V srednjem veku je veljalo, da ščiti pred “črno smrtjo” ali bubonsko kugo.
Čeprav je njena učinkovitost proti črni smrti dvomljiva, divja angelika vsebuje številne zdravilne spojine, od katerih imajo nekatere protimikrobne lastnosti. Angelika se pogosto uporablja v zeliščni medicini, deluje kot karminativ, diaforetik in ekspektorans, uporablja pa se za lajšanje bolečin in za zdravljenje prehladov, kašlja in vročine. Komercialna kulinarična in medicinska uporaba angelike je danes v veliki meri omejena na gojeno A. archangelica.
Angelico je mogoče vzgojiti iz semena precej enostavno, vendar jo je treba hitro posejati, saj kmalu izgubi kalivost. V divjini je običajno dvoletna, cveti v drugem letu in odmre po zasaditvi semena; lahko pa ga gojimo kot trajnico tako, da odstranimo cvetne glavice, preden nastanejo plodovi. Divja angelika se običajno ne goji, vendar ima nekatere užitne in zdravilne lastnosti gojene rastline.