Ditransitivni glagol je vrsta glagola, ki zahteva tako neposredni kot posredni predmet v stavku z njim, da je pomen stavka popoln. Ta vrsta glagola se običajno uporablja, ko se nekaj daje ali izmenjuje med dvema ali več strankami, saj je nekaj neposredni predmet, prejemnik pa posredni predmet. Primer ditransitivnega glagola je »dati« v stavku »Človek je dal mački ribo«. To je v nasprotju z monotranszitivnimi glagoli, ki zahtevajo samo neposredni predmet, in neprehodnimi glagoli, ki ne zahtevajo nobenega predmeta.
Način interakcije glagolov s svojimi predmeti se imenuje “valenca” glagola, ki je vrednost, ki kaže, koliko predmetov je potrebnih, da je uporaba glagola smiselna. Valentnost ena se nanaša na neprehodni glagol, ki je glagol, ki ne zahteva nobenega predmeta. V stavku »Mačka je spala« glagol »spal« deluje kot neprehodni glagol, saj obstajata samo subjekt »Mačka« in predikat ali glagol »spal«. Čeprav je mačka morda spala na nečem, to ni potrebno, da bi stavek imel popoln pomen.
To je v nasprotju z monotransitivnim glagolom, ki ima valenco dve in označuje glagol, ki zahteva neposredni predmet. V stavku »Kupil sem torbo« je glagol »kupiti« enoprehoden, ker zahteva neposreden predmet, ki je bil kupljen. »I« je subjekt stavka in »kupil« je glagol, medtem ko »vreča« deluje kot neposredni predmet, ki označuje predmet, na katerem je subjekt izvedel dejanje glagola.
Ditransitivni glagol, ki ima valenco tri, je glagol, ki zahteva tako neposredni kot posredni predmet, da je stavek popoln in smiseln. Primer ditransitivnega glagola je beseda »dati« v stavku, kot je »Človek je dal mački ribo«. V tem stavku je »Moški« zdaj predmet stavka, »dal« pa je ditransitivni glagol. Neposredni predmet v stavku je še vedno »riba«, saj je to stvar, ki se daje, zdaj pa je »mačka« postala posredni predmet, ki sprejema dejanje stavka.
Nekateri glagoli imajo lahko različne valence in delujejo kot neprehodni, enoprelazni ali dvoprehodni glagoli, odvisno od njihove uporabe v določenem stavku. Glagol »dal« se lahko uporablja v teoretičnem ali filozofskem pomenu, na primer »On je dal« za označevanje splošne ideje dajanja; lahko zahteva samo neposredni predmet v stavku, kot je “Dal je vse, kar je mogel”; ali postanete ditransitivni glagol v izjavi, kot je “On je dal človeku klobuk.” Obstajajo tudi nekateri neosebni glagoli, ki imajo lahko vrednost nič, ki ne zahtevajo subjekta ali kakršnega koli predmeta, na primer vremenska stanja, kot je »Deževalo je«.