Etika diskurza ima dva glavna cilja: z razpravo najti etične resnice in določiti etiko diskurza. Obstajajo štiri vodilna načela etike diskurza, vključno z iskrenostjo, odprtostjo, spoštovanjem in poštenim samopreverjanjem. S tem v mislih je Jurgen Habermas, eden od ustanovnih mislecev o etiki v sodobnem diskurzu, dejal, da »prevlada boljši argument«. Njegove ideje in ideje njegovih somišljenikov pa so kritizirali, da so preveč utopične in da ignorirajo vprašanja predsodkov.
Disciplina je zgrajena na idejah Habermasa in nemškega filozofa Karla-Otta Apla, imenovana tudi etika argumentacije. Oba sta svoja dela gradila na moralni teoriji Immanuela Kanta kot tudi na kritiki Kanta Georga Wilhelma Friedricha Hegla. Filozofi, kot so Hans-Hermann Hopp, Stephan Kinsella, Frank van Dun in Roger Pilon, so pomagali razviti libertarijanske teorije o etiki diskurza.
Nekatere predpostavke so podlaga za etiko diskurza in pomagajo usmerjati, kako je treba takšne razprave voditi. Na podlagi Kantove moralne teorije bi morala biti razprava odprta za vsako osebo, ki je sposobna govoriti in kjer vsi udeleženci vzajemno razumejo pomen izraza. Poleg tega nihče ne sme izpustiti nobenega argumenta, končni cilj vseh udeležencev pa je odkriti najboljši argument. Ta načela, ki sta jih postavila Habermas in Kant, so privedla do razvoja treh idej diskurzne etike: kognitivizma, pravičnosti proti dobremu in univerzalizacije.
Kognivizem je prepričanje, da je logiko mogoče uporabiti pri etičnih vprašanjih. To pomeni, da ni treba reševati moralnega vprašanja v povezavi z verskimi nauki ali čustvenim občutkom. Namesto tega se lahko racionalna misel z logičnimi procesi odloči za nepristransko in utemeljeno resnico.
Pravičnost proti dobremu je bila enačena z živim in namišljenim svetom; to pomeni, da je pravičnost resnični svet, dobro pa namišljeno. Trdi se, da je morala produkt uma in sanjskega sveta, morala pa je torej opravičilo sprejetih praks. Pravičnost pa nastane z uporabo nepristranskosti.
Nepristranskost igra tudi vlogo pri univerzalizaciji. V tej ideji imajo vsi udeleženci etične dileme moralno ali univerzalno dolžnost ohraniti vodilna načela, zapisana v predpostavkah. Habermas meni, da so stranski učinki popolne nepristranskosti – čustveni odzivi na odločitve, ki so v nasprotju s prevladujočo moralo – boljši od alternative. Alternativa sta cenzura in predsodki. Z upoštevanjem teh načel lahko udeleženci in institucije izvajajo strog samopregled in bodo tudi brez prisile.
Svoboda posameznika pred prisilo je temeljno načelo etike libertarijanskega diskurza. Libertarianizem pravi, da so enake pravice in nenapadanje ključnega pomena za doseganje pristnega diskurza. Zato liberalci verjamejo, da bi morali biti vsi ljudje brez kakršne koli prisile in da se noben agresor ne more moralno zoperstaviti kazni.
Številne kritike so bile naslovljene na etiko diskurza. Prvič, obtožili so ga, da je preveč utopičen in zato preveč nepraktičen. Poleg tega Hegel meni, da je kljub poskusom, da bi etiko v diskurzu odstranil iz zgodovine in kulture, še vedno zavezana. Obtožili so ga tudi, da ignorira vprašanja v zvezi z raso, spolom in spolnostjo, vendar je to smiselno, saj če naj bi bil diskurz popolnoma utopičen in svoboden, potem takšne stvari sploh ne bi smele biti pomembne, ker so vsi udeleženci 100-odstotno enaki.