Discourse on Colonialism je esej Aiméja Césaireja, martinikanskega politika in pisatelja, ki je bil prvič objavljen leta 1950. Césaire je bil znan po svojem poudarku na »negritude« ali skupni identiteti temnopoltih ljudi. Césaire v eseju obtožuje evropske kolonialiste, da zatirajo kolonizirana ljudstva z inherentnim rasizmom in klasicizmom.
Césaire je v Diskurzu o kolonializmu trdil, da v nasprotju s tem, kar so nekateri verjeli, kolonializem ni in nikoli ni bil dobronamerno gibanje, katerega cilj je izboljšati življenja koloniziranih ljudi. Dejal je, da so bili namesto tega motivi kolonistov povsem egocentrični – pridobivanje bogastva in slave zase in za svoje države. Motivi, kot je prinašanje “civilizacije” v neevropski svet, so bili po njegovih besedah izumljeni pozneje, da bi upravičili grozodejstva, ki so jih zagrešili pretekli in sodobni kolonizatorji.
Razprava o kolonializmu nadaljuje s citiranjem številnih spisov kolonialnih privržencev, v katerih so bele rase prikazane kot po naravi bolj inteligentne, civilizirane voditelje od voditeljev drugih ras. Césaire kritizira »humanistične« pristope k kolonializmu, saj pravi, da takšni pristopi še naprej zanikajo človečnost koloniziranih ljudstev. Na podlagi marksistične teorije je Césaire nadalje kritiziral meščansko, kapitalistično evropsko kulturo in dejal, da se bo kapitalizem vedno razpadel v nacizem.
Césaire je trdil, da so bile družbe Karibov, Afrike, Azije in drugih območij pred kolonializmom bolj skupne in egalitarne od tistih, ki so jih nadomestile. Dejal je, da je možno, da kolonije in tudi nekdanje kolonije presežejo zlo, ki jim je bilo storjeno, in ustvarijo nove brezrazredne družbe, ki bodo pozitivno medsebojno delovale. Poleg tega je posvaril pred prepričanjem, da bi bila ameriška dominacija boljša od evropske kolonizacije.
Zaradi pogosto ostrega tona in radikalnih izjav so Razpravo o kolonializmu pogosto imenovali »objava vojne« kolonializmu. V desetletjih po objavi Diskurza o kolonializmu so se številne kolonije v Afriki in Aziji res osamosvojile od Evrope. Césairejeva domovina Martinique pa je bila od leta 2011 še vedno francoski “čezmorski departma”. Čeprav Martinikanci veljajo za polnopravne francoske državljane in so zastopani v parlamentu, nekateri še vedno nasprotujejo temu, kar velja za tujo vladavino.
Po Césaireovih stopinjah številni politiki in teoretiki še naprej ocenjujejo položaj nekdanjih kolonij skozi okvir marksizma. Nekateri, kot je Kwame Nkrumah iz Gane, trdijo, da evropske države zdaj prevladujejo nad preostalim svetom prek “neokolonializma” namesto starih političnih kolonialnih struktur. Neokolonializem je opredeljen kot praksa izkoriščanja drugih držav z ekonomskimi sredstvi.